»Se pravi, da so tega človeka ob sumu umaknili z vseh položajev, da so podprli žrtev in da sodelujejo s policijo. To kaže na visoko integriteto v nasprotju z morebitnim pometanjem pod preprogo. To je v bistvu tisto, kar krepi zaupanje v organizacijo.«
»Moje mnenje je, da bi o teh temah morali govoriti že s predšolskimi otroki, seveda na njim primeren način: o tem, kaj so primerni in kaj neprimerni dotiki, o tem, da imajo pravico reči ne, če jim kaj ni všeč v zvezi z njihovim lastnim telesom ali imajo pri nečem slab občutek, in da, če se nekaj takega dogaja, to lahko povedo in ne bo nič narobe.«
»Če otrok o spolnosti ve bistveno več podrobnosti, kot bi jih pripisali določeni starosti, je to lahko eden od znakov za alarm, drugi so še spremembe v vedenju, zapiranje vase, izbruhi jeze, upiranje preoblačenju, negi, prhanju ali obiskom pri določenih ljudeh.«
»Še vedno je prisoten strah, da bodo žrtve, če spregovorijo, še bolj stigmatizirane in da bo potem recimo sodni postopek zanje mogoče še celo hujša izkušnja, kot je bila sama zloraba. In žal se to še vedno kdaj zgodi.«
»V bližini se je pojavil bel kombi. Takoj smo prijavili na policijo, isti dan smo imeli tudi roditeljske sestanke. Kombi je stal za šolsko ograjo in štirje moški, stari približno 25 let – točno ne moremo določiti, koliko je deklica ocenila njihovo starost – so ponujali čokolado in ji povedali, da lahko še več čokolade dobi v kombiju.«
»Deklica ga je spremljala, vmes se je usedel na neko klopco, saj da je utrujen. In potem je rekel deklici, naj ga poboža, deklica je zbežala po pomoč in povedala za dogodek doma.«
»Nikoli ni bila deležna nadlegovanja. Tisto pravo nadlegovanje se dogaja na družbenih omrežjih.«
»Pred 18. letom naših otrok doma nismo imeli televizijskega sprejemnika. Imel sem računalnik, ki sem ga uporabljal za službo, otroci so lahko napisali kakšno e-sporočilo.«
»Ta argumentacija, da je to del našega življenja, da je to prihodnost in da se morajo otroci s tem spoznati že zelo zgodaj v otroštvu, je nesmiselna.«