Ključna beseda: performans

»Mislim, da smo in da sta kriva tega, da obstajata. In s tem, kar pride zraven tega, je občutljivost, empatija, nekaj, kar potem človeka razdira, ko gleda, kaj se dogaja okrog njega.«

»To je bil nepričakovan dogodek, vdor realnega. Na Prekmurskem trgu (v Murski Soboti) me je zajela panika.«

»Zdi se mi, da je slovenski gledališki prostor razdeljen. Ko delaš hibridne predstave, kot je bila Posvetitev pomladi, (ugotoviš, da je, op. P. B.) te predstave težko umestiti.«

»DADA!! najnovejša zadeva!!! buržoazna omedlevica, BRUITISTIČNA glasba, novo besnenje, Tzarov protest v pesmi in plesu – bobnanje – rdeča luč, policaji – pesem kubističnih razglednic Kabaret Voltaira – simultana pesem /.../«

»Gre za svojevrsten kolaž, ki si za svoje (literarno) sidrišče jemlje Beckettov in Ionescov teater absurda.«

»Platforma malih umetnosti se je v osmih letih obstoja vzpostavila kot festival, ki osvetljuje nastajajočo in aktualno, vendar razpršeno in slabo vidno zunajinstitucionalno produkcijo hibridnih odrskih praks ter preizprašuje velikost žanrov, kot so kabaret, kvir burleska, stand-up, klovnovstvo in improgledališče.«

»Čeprav so ta odrska dela prežeta s humorjem, gre za smeh, ki se pogosto zatakne v grlu, saj publiko med hedonističnim uživanjem v odrskem dogajanju ustvarjalke ostro soočajo s kritiko družbenega stanja.«

»Res sem hotela storiti to, pomembno je.«

»Na MoMo je prišlo 850 000 ljudi, največ za živega umetnika.«

»Umreti ni težko, težko je biti performer.«

»Zdaj ne več.«

»Ni govora. Rada bi dočakala najmanj 103 leta, kot moja babica.«

»Na začetku je bil res body art. Izumil ga je Vito Acconci, ameriški pisatelj.«

»Ljudje so spali pred muzejem.«

»Na to sem pa zelo ponosna.«

»Zanimalo me je, ali lahko pripravim 275 000 ljudi, da izkusijo brezpogojno ljubezen, v tišini.«

»Umetnost nima spola.«

»Potrebujemo nove junake. Naš trenutni svet jih nima.«

»Živ pekel je. Vsak dan bi lahko bil moj zadnji.«

»Sredstvo je telo.«

»Ob njih sem spoznala, da svetloba prihaja od znotraj, in ne od zunanjega sveta. Navdih, ki vznikne v duši. In to sem želela preliti v umetniško delo.«

»Zamisel za to razstavo se je porodila tri, štiri leta prej. Načrtovala sva, da bova to naredila skupaj, toda pred štirimi leti je Ulay žal umrl. Z Leno želiva uresničiti to zamisel, najino željo, saj delo nikoli ni bilo v celoti predstavljeno, vseh 12 let ne.«

»To bo prva taka razstava, saj sva z Ulayem na vsakem nastopu pokazala le del ustvarjenega. Imava skupne projekte prej in potem, tu pa prvič prikazujem dela, ki jih občinstvo sploh ne pozna.«

»Tovarna sladkorja je izjemen prostor. Ogledala sem si vse prostore. To bo res velika predstava.«

»Kot moderni oltar.«

»Zelo sem vznemirjena, ko vidim to prelepo cerkev in Zlato masko na sredini. Odpelje me daleč v moje otroštvo.«

»Obraz sem si premazala z medom in ga posula z zlatimi lističi. Gledala sem naravnost in niti za trenutek nisem zaprla oči.«

»Skupaj z napovedjo velike razstave je bil to zame dan poln čustev.«

»In tudi v tem je njena lepota. Vznikne in izgine. A pušča sledi in spremembe. Je čudovita v svoji krhkosti, prav zato, ker je na vseh koncih jasno, da je vse minljivo.«

»Gre za 49 tetovaž 49 kratkih pesmi avtorjev različnih narodnosti, tetoviranih na kožo pesnika Dejana Kobana.«