»Scenska oprema prevladujoče 'črne škatle', premični zasloni in videoprojekcije nas popeljejo iz interjerjev na vrtove, iz nebes v pekel. Produkcija naglega tempa, zvečine uprta v narativnost, ves čas navdušuje z drobnimi detajli, fabulo pa podpirata močna dramaturgija in učinkovita zgradba.«
»Baleti koreografa romunskega rodu Edwarda Cluga skrajno fizične, a hkrati poetične stvaritve, plesna dela, ki se poigravajo z manirizmi in ironijami človeškega bivanja.«
»Gledal(a) sem telo. Gledal(a) sem ga večkrat – (raz)poka, se sliši kot vojna.«
»Preplet podob, poezije pisane iz sanj in glasbe razgrinjajo več med seboj sprepletenih tem kot so afirmacija telesa in izkustva, odnos do drugega, pogled in odgovornost, želja kot gonilna sila stvarstva, in naše prisostvovanje v nenehnem postajanju, ki ga uteleša narava.«
»Igra, h kateri vabi besedilo, je v veliki meri povezana s preusmerjanjem pozornosti – s pripovedi, torej z enega vsiljenega zornega kota, v središču katerega je junak, na prostor, v katerem vse podrobnosti nenadoma postanejo enako pomembne.«
»V tem odlomku, ki bi ga danes prehitro opredelili kot postdramskega, lahko prepoznamo odmev težav, s katerimi se je nemški književnik in režiser Heiner Müller zagotovo soočal v času zgodovinske mrtve točke, na kateri je bil svet pred padcem berlinskega zidu.«
»Igranje z bližino, razdaljo, spremstvom in občasnimi dotiki pa razločno odražajo trenutno covidno situacijo v našem prostoru.«
»Korejska družba ima, kot še pišejo, raje to posebno izkušnjo posedovanja, močno in začasno, transformacije v prostor, kjer se lahko ljudje skrijejo zelo osebno in zasebno, in nato iz njega ustvarijo prostor osvoboditve, ne kot eden izmed članov družbe.«
»Tema predstave je arhitektura spanja v razmerju do knjižnice (Aleksandrijska knjižnica – sestavljivosti prostorov v času) in jezika (Babilonski stolp – odpiranje prostora navzgor) z referencami iz del Alberta Manguela in Umberta Eca skozi analizo naših imaginarnih svetov.«
»Jaz, Chiara Bersani, visoka 98 cm, se razglašam za meso, mišice in kosti samoroga. Ker ne vidim v njegovo srce, mu bom poskušala vdahniti svoj dih in dati svoje oči. Privzela bom njegov videz; izdelala bom kostum, ki bo najprej oklep, nato koža. V dialogu med mojo formo, ki igra, in njegovo formo, ki odeva, bova odkrila najino gibanje, poljube, pozdrave, zehanje.«
»Kazalci na uri se zmeraj vrtijo z isto hitrostjo, jaz pa minevam hitreje od tebe. Me lahko ustaviš? Ne morem ti pobegniti, ne morem te ujeti. Si sedanjost, ki se giblje po meji brez debeline, ki jo z ene strani načenja preteklost, z druge pa jo razkraja prihodnost. A kje smo potem me? Kje so naše sekunde? Ujete v trenutek. Neusmiljeno ukleščene med preteklostjo in prihodnostjo. Poskušamo zbežati, a so noge pretežke. Obtežene s skrbmi sedanjosti, a navdihnjene z obljubo, da bomo nekoč lahko ujele trenutke, ki nam venomer polzijo med prsti. In kje bomo do takrat? Iskale bomo sekunde, ki smo jih raztresle med potjo.«
»Najljubši album kot koreografski okvir, kjer ples resonira med predvédenjem, ritmom, glasbeno silo, poslušanjem in slišanjem, naracijo in abstrakcijo. Mateja Kejžarja je presunil Floating Points z albumom Promises. 9 skladb, 9 stavkov, 9 gibov. Kejžar sledi tej glasbi, ki mu nenehno sledi. Premišljata se. Iz najljubšega albuma nastaja novo plesno delo, nov dinamični teritorij. V glasbi, torej paraleli, ki je natanko tu.«
»preigrava mehaniko in se poigrava z estetiko internetnih memov. Odrske akcije se kot živ mimetičen organizem razmnožujejo in ponavljajo, variirajo ter mutirajo, v plasteh med njimi pa se razpirajo možne pomenske vrzeli, ki zrcalijo fragmentiranost sodobne komunikacije in alienacijo internetne družbe«
»Besedo meme (iz mimeme, gr., ki pomeni 'tisto, kar je posnemano') je za oznako jezika, zgodb, znanj, navad, vzorcev in vedenj, ki se prenašajo z imitacijo – nekakšen kulturni ekvivalent genu – prvi uporabil biolog Richard Dawkins«