Ključna beseda: pripovedi

»Ne delamo za denar in ne za nagrade, je pa lepo, ko nekdo opazi.«

»Vem, kaj pomeni napisati takšen predlog – poznati moraš delo človeka, ga spremljati, spoštovati. Hvaležna sem, ker vem, da je bil predlog kakovostno pripravljen.«

»Ukvarjam se z vsem, kar je etnologija. Ne omejujem se na ozek nabor tem. Terensko delo, ljudje in empatija – to je tisto, kar me dela dobro etnologinjo.«

»Etnologije ni brez ljudi, terena ni brez ljudi. Moje delo so ljudje, njihova življenja, njihove zgodbe.«

»Velikokrat mi pripovedovalci povedo več kot svojim otrokom. To zaupanje je zame največje priznanje.«

»To je poklic, ki ga moraš čutiti. Ljudje začutijo, če si iskren. Brez njih ne bi bilo moje nagrade. To je priznanje Pomurju in Porabju, ne samo meni.«

»Takrat nastanejo vezi. Veliko pripovedovalcev je danes že pokojnih, z drugimi sem še vedno v stikih. To je bistvo etnologije – stik, empatija, etičnost.«

»Velikokrat si kdo misli, da kustosi nič ne delamo. V resnici so tu publikacije, razstave, sodelovanje z društvi, odzivanje na pobude ljudi. Veliko je dela, ki ga na terenu ne vidijo.«

»Dela je veliko in ne bo ga zmanjkalo.«

»Vedno pravim, da me bodo iz pisarne nesli z nogami naprej. Tu je moja mreža ljudi, ki mi zaupajo in jaz ostajam z njimi.«

»Če me vprašate, zakaj to počnem, je eden izmed odgovorov zelo oseben – ob poslušanju se počutim kot romarica, ki zapušča svoj dom, da bi se vrnila boljša.«

»Živeli smo siromašno, vendar stradali nismo.«

»Prvo plačo, ki sem jo zaslužila, sem poslala očetu, da je vrnil izposojeni denar za mojo pot v Francijo.«

»Pri osemnajstih nisem vedela, kako nastanejo otroci.«

»Lahko povem, da na noben krščanski praznik nismo delali, Bog varuj. Nič se ni delalo. V nekaterih molitvenih knjigah je še napisano, da v nedeljo niti rože ne utrgaj.«

»Torej ni volja nekaj definitivno ireduktibilnega, zgolj iz sebe samega izhajajočega, marveč je le zunanji, mentalni odraz nekih popolnoma neodvisnih, temeljnih, počelnih procesov v možganih.«

»Um je duh, tako da je vsa realnost.«

»Ovito v lepe barve je listje, / mokra trava se polega vase / in tam mlaka, / kot da neka duša v njej zaprla je oči. / En tak mir je.«

»Sami prasci!«

»… da se je v njem naselil duh volka, ki pogreša svoje srce, ki želi teči čez planjave in po gozdovih, ujet v starčevsko telo pa je nemočen, zato divja, nori, grize, in to starca boli. Zato ne vpije samo on, vpijeta oba.«

»Bili so starci, na obali, brez morja.«

»Obstaja beseda, trenutek, ki vse pojasni, sešije v celoto, postavi v pravi okvir, umesti v univerzum, podčrta …«