»Navdaja jih pridih vsebinske in likovne temačnosti, v njih se skriva žanrska subverzija, obskurnost, grotesknost, upor, zajebancija, zvit humor in strah, dvoumnosti psiholoških stanj in sramu, občutki nelagodja, vaginalne tekočine, sprevržene fantazije, spreminjajoči se odnosi, fluidne identitete, občutki varnosti v kolektivni povezanosti, razmerja med prisotnostjo in odsotnostjo entitet, utopija dotika, nadrealistične mase podob, prelisičena eksistenca …«
»Umetnika se v zaprtem prostoru galerije soočita z delom in razmišljanjem drug drugega ter ob tem spoznata nekaj bistvenega: da je v njunih izrazno povsem samosvojih delih vedno prisotna komponenta, ki presega posameznika – nekaj splošno človeškega, kar različne poglede povezuje v skladno celoto.«
»Petra Kapš se potaplja na dah. Opremljena le z mikrofonom in svojim telesom se spušča do največjih globin zemeljskega, da bi nato z dna oceana, izpod triglavskega ledenika, z roba Vezuva ali skozi pohorski pragozd pogledala navzgor – vse do zvezdnih meglic, vse do kozmičnega zvena enosti.«
»Pričakovanje in upanje adventnega časa zaznamuje vijoličasta, nato zasveti v praznični božični belini, se zresni v odpovedi in pokori vijoličastega postnega časa, ki pordeči ob kraljevski cvetni nedelji in krvavem velikem petku. Potem spet zablesti v belini in zlati slovesnosti velikonočnega praznika, ki ga raztegnemo na štirideset dni do vnebohoda, po desetih dneh pa dočakamo binkošti s prihodom Svetega Duha, ki se prikaže v rdečih plamenih. Čas med letom, ki ga obhajamo v zeleni barvi, je barva spokojnosti, umirjenosti, razgiba belina praznikov in rdečina svetnikov – mučencev. Za Marijine praznike uporabimo tudi njeno barvo, ki je sinja, modra. Rajnih se spominjamo v žalni črni, ki jo je pokoncilska zavzetost pretirano prekrila z vijoličasto, a se črna marsikje spet uveljavlja. Dve nedelji na leto sta obarvani rožnato, to sta tretja adventna in četrta postna nedelja. Napovedujeta skorajšnji konec adventa oz. posta in se že veselita bližajočih se praznikov, sta nedelji veselja. Vsaka barva ima svoj značaj, svoje sporočilo; pomagajo nam, da se lažje približamo skrivnosti praznika ali dogodka, ki ga obhajamo.«
»Prvi vtis, ko stopiš pred ornat, je veliko iznenadenje, ki se prelije v očaranje in sam po sebi, se ti prikrade na obraz odlesk veselja. Za nas, ki smo bili vajeni že dolga desetletja pri službi božji samih tovarniških izdelkov in se je le tu in tam izpred oltarja nasmehnilo bolj še ročno delo, je ta ornat dogodek, ki ga mora zgodovinar umetnega veziljstva v Slovencih vidno podčrtati. Prepričani smo, da mora ta ornat odločilno vplivati na nabavo cerkvenih parametrov, in da si bo vsaka naša cerkev, ki bo le zmogla, skušala oskrbeti nekaj tako pristnega in našega, kar bo vsaj za slovesne praznike izpodrinilo stroj in tovarno. Strokovno oceno prepuščamo strokovnjakom, mi hočemo le opozoriti javnost, da nihče ne zamudi prilike in si ne ogleda te lepote.«