»Jaz sem doma v pisanju, on pa je mojster jezika, torej v retoriki. Ta kombinacija je bila uspešna pri skupnem oblikovanju besedila. Podajanje žogice. Tako sva dala življenje zgodbi in šalam. Nesoglasij ni bilo, vsaj med pisanjem ne.«
»Največkrat je bilo preveč idej. Jaz bi kar pisala, on pa reže (smeh). Več nesoglasij je bilo, ko se je končan scenarij 'čistil' in so šli celotni prizori ven ... Takrat se mi zdi, da sem bila jaz tista, ki ji je bilo škoda izrezati. A na koncu se je izkazalo, da je vse, kot mora biti.«
»Preveč idej – to pa ne obstaja. Treba je le izluščiti tisto, kar je najboljše, kar najbolj predstavi zgodbo oziroma bistvo, neki lik itd. Meni je bilo najtežje brisati dobre ideje, ker so bile z vidika scenarija za film 'balast' (smeh).«
»Mislim, da sem si dopustila, da naredim ta skok v ustvarjanje igranega kratkega filma, ker to ni glasbeni video; vsega smo se lotili drugače kot pri snemanju na 35 milimetrov in vseh odločitvah, ki so bile sprejete, da bi ustvarili te like in se potopili v ta svet.«
»Predstavljajte si, da imate to domišljijo, to vizualno besedišče in ta osupljivi opus. Imeti tako raznolik razpon pripovedovanja zgodb, a vsakemu filmu nekako dati svoj značilni umetniški odtis.«
»Pogosto se zgodi, da na vizualni ravni zaidemo v stereotipe in predsodke. Ta pojem slepote je prikazan v filmu na način, kako dati priložnosti neznancem, biti odprt za pogovore.«
»Kako se pomiriti z drugačnostjo, sem tudi sama izkusila na lastni koži. Ko sem se preselila v Kanado, sem se počutila osamljeno, izolirano od sveta, ki sem ga poznala. Vendar pa sem na začetku bivanja srečala gospo, ki mi je dejala, da si 'tujec toliko, kolikor se tujec počutiš'. In ta modrost me še danes pomirja v različnih situacijah.«