»Čustva pri delu pred Michelangelovim delom, na primer, so resnično nepopisna, a recimo, da poskušam pri delu ostati profesionalna, osredotočiti se moram na material in na delo, ki ga moram opraviti, saj bi me sicer čustva povsem ohromila.«
»Veste, v čem je težava? Imamo poplavo knjig in tiska, vedno lahko pridobiš nov izvod. Ko govorim z ljudmi, ugotavljam, da se ne zavedajo, da teh starejših knjig ni mogoče nadomestiti. Obstaja en izvod, tukaj je original, in potem je konec.«
»Vsako delo, ki ga dobimo v obravnavo, najprej natančno pregledamo. Pristop je vedno enak. Vsako sliko je vedno treba najprej natančno pregledati in analizirati z različnimi naravoslovnimi metodami. Pri mojstrovinah, kot je ta, uporabimo absolutno vse metode, ki so nam na voljo tako v tujini kot doma. Tako pridobimo podatke, na podlagi katerih pripravimo konservatorsko-restavratorski načrt, ki pa ga med samim delom po potrebi prilagajamo sprotnim ugotovitvam.«
»Bile so izjemno trdovratne, na predelih poškodb slikovnih plasti, in so zaradi neprimerne tehnologije popolnoma potemnele. To pomeni, da so bili na predelih svetlih tonov črni madeži. Najverjetneje niso poznali metode, s katero bi potemnele retuše in preslikave varno odstranili, zato so najeli takrat že uveljavljenega slikarja Cosroeja Dusija, ki je sliko preslikal na način, da ni izgubila Carpaccievega značaja.«
»Ena od največjih težav, s katero so se pri delu srečevali, je bilo po besedah vodje projekta postopno in mučno odkrivanje oziroma odstranjevanje močno potemnelega laka skupaj z nečistočami in preslikav, predvsem na temnejših predelih.«
»Nekatere preslikave so bile narejene z lazurami, ki so bile topne v topilih in bi lahko topila tudi spodnje plasti, kar 'ne zahteva samo ogromno nekega prilaganja, kaj še sploh odstraniti, ker so bili posegi v preteklosti tako kruti, da je bila večina nekih finih lazur odstranjena', tako da so poskušali 'uravnotežiti te fine izgube s površin brez novih čezmernih retuš, ampak samo povezati vrzel z izvirnikom'.«