»V Mestnem gledališču ljubljanskem sem prebil dolgih 20 let ... Čas, ki sem ga prebil v gledališču, je oplodil moje poznejše delo likovnega teoretika, ker je z gledališke strani likovne probleme postavil v luč čiste prostorske izkušnje. Tam sem se zavedel, da je letva, obešena skozi odrski prostor, samo ena od možnih podob abstraktnega likovnega pojma linije, da prostor gradimo z odnosi ploskev, barv, luči in oblik.«
»Teatru sem, končno, dolžan zahvalo za svoje osebno zorenje ... Zato se tega časa s hvaležnostjo spominjam. Kljub temu pa mislim, da je bilo 20 let gledališča preveč. Teater živi v času, nove generacije gledalcev zahtevajo nove gledališke delavce, ki lahko na nov in primeren način odgovorijo njihovim zahtevam in potrebam. Posameznik se v svojem življenju le težko stalno prilagaja tem spreminjajočim se zahtevam živega gledališča, zato lahko postane cokla njegovega razvoja.«
»Za Tihomirja Milovca ima gledališče formativen pomen v odnosu do dela, ki ga je opravljal kot kustos v Muzeju za sodobno umetnost v Zagrebu (MSU). In obratno. Ko je oblikoval svoje gledališke scenografije, je deloval kot kustos«
»Gledališke prizore je po njegovem mnenju obravnaval kot kustos. Zanje je iskal idealne konceptualne rešitve. Opremljal jih je s konceptualnimi idejami in objektnostmi. Sledil je vektorjem obeh poklicev. Tako je gradil svoj vizualni total.«
»Prek osebnih stališč in z vidika samega protagonista nas njegova drama pelje skozi 20. stoletje na ozemlju Slovenije. Človek neštetih vzponov in padcev, nekajkrat nevarno blizu smrti, razkriva skrivnosti svojega talenta in nas z veščino pravega pripovedovalca vodi v zgodbe svojega življenja.«
