»Za Tihomirja Milovca ima gledališče formativen pomen v odnosu do dela, ki ga je opravljal kot kustos v Muzeju za sodobno umetnost v Zagrebu (MSU). In obratno. Ko je oblikoval svoje gledališke scenografije, je deloval kot kustos«
»ljubiteljstvo in amaterizem, ki sta oblikovala podobo slovenskega gledališča na (avstrijskem) Koroškem, obogatil in presegal z inovacijo na režijski, dramaturški, vzgojni in na vsesplošni gledališki ravni.«
»Gledališke prizore je po njegovem mnenju obravnaval kot kustos. Zanje je iskal idealne konceptualne rešitve. Opremljal jih je s konceptualnimi idejami in objektnostmi. Sledil je vektorjem obeh poklicev. Tako je gradil svoj vizualni total.«
»Da bi se lahko osvobodili večplastne diktature sodobnega srednjega veka, potrebujemo nove pripovedne pristope, takšne, ki bodo častili spomin in hkrati oblikovali novo moralno in politično odgovornost.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju