»Cher je imela svojo lastno lasuljarko, Nemko po imenu Renata, in naglas sem pobrala od nje«
»Naša mama Čeng Pej-Pej si je želela, da bi se je spominjali kot to, kar je bila: legendarna 'kraljica borilnih veščin'. Oboževala je igralski poklic in zavedala se je, kakšno srečo ima, da je imela kariero, kakršno je imela, pa čeprav je to terjalo ogromno dela.«
»Po nekaj časa se tvoje telo upre. Sporoča ti: 'Nehaj mi to delati. Nočem jokati vsak dan.' In včasih me je že samo ta misel lahko spravila jok. Da se zbudiš v ponedeljek zjutraj in ugotoviš, da boš cel dan jokala, ker je to pač na urniku - ob tem sem kar bruhnila v solze. 'Ne, ne morem, ne morem,' sem si govorila. Pa sem vseeno zmogla. Ne vem, kako. Tudi Jack mi je to rekel. Komentiral je: 'Ne vem, kako zmoreš.'«
»Upam, da je naša družina lahko zgled družine, v kateri drug drugega spodbujamo pri ustvarjalnem procesu, kakršen koli naj že bo.«
»Ne vem, kaj bi počela s seboj, če se ne bi gibala ali pripovedovala zgodb ali prepevala. To je bistvo mojega življenja in res imam srečo, da lahko počnem, kar imam rada, in to celo v tem obdobju svojega življenja.«
»Bila je resnična broadwajska legenda. Vedno se je izkazala in občinstva so jo oboževala. V trenutku, ko je stopila na oder, je svet postal vznemirljivejši in sijajnejši.«
»Ne more vaditi drugače kot na vse pretege. Tudi nastopati ne more drugače kot z vsem, kar premore, ne glede na velikost občinstva. Za svoje občinstvo bo na razpolago 101-odstotno.«
»Mislim, da nimamo dovolj izvirnih muzikalov. Vem, da sem staromodna, ampak gledališče je prostor, kjer se srečajo glasba, besedila, besede, scenografije in zgodbe. Imela sem srečo, da sem bila v nekaj predstavah, za katere je to držalo.«