»Gre za preplet teh stvari: spomin, podoba, čas in neko to, ki se ustvarja, ko to pletemo. In na neki način je to tudi poklon mojemu očetu, pa slikam Marka Jakšeta in sem jih dala brat očetu, ki je bil analitik vizualnih komunikacij, in je potem bral te Markove slike na en čist svoj način, jaz sem pa njega snemala, in potem je izluščil neke principe in s temi principi smo potem gradili predstavo.«
»Vizionarsko slikarstvo Marka Jakšeta sem uporabila kot vir za pisanje pisma gledalcu iz prihodnosti o tem, od kod prihajamo. Slike sem izročila očetu, analitiku vizualnih komunikacij, da mi jih je bral. Posnela sem njegova razmišljanja o lepoti, ljubezni, podobi, življenju, smrti, svetem in stvarjenju, ki ne pozna konca. Material, ki ga generirajo Markova umetniška dela, očetovo branje vizualnega materiala in moj lastni performativni arhiv, ki temelji na praksah sanjanja, se prepletajo kot niti, ki tkejo predstavo. MEMORIO posvečam Tebi, Oče.«
»Zato smo predlagali res prvi mogoči termin, takega, da bo dovolj časa za dobro pripravo, hkrati pa se ne bo toliko prepletal s samo obnovo Mestnega trga, če bo ta res lahko šla v izvedbo spomladi prihodnje leto.«
»Naš najpomembnejši kulturni projekt in nesnovna dediščina človeštva sta v koronskih letih doživela zelo nesrečno usodo, saj je bilo vse pripravljeno na veliko uprizoritev ob 300. obletnici pasijona.«
»Osnovno izhodišče uprizoritve je bilo namreč v kolektivnem pristopu, v tem, da je glavni junak igre mesto Goga samo, materializirano skozi svoje raznolike obraze prebivalcev, skozi posameznike, ki se pojavljajo od vsepovsod, se opazujejo, nadzorujejo in kaznujejo, si ne pustijo dihati in si ne dovolijo pozabiti.«
»Mislim, da se nahajamo v trenutku, ko ne vemo, ali bo zmagala iracionalnost ali zdrava pamet. To je zgodba o izginotju demokracije. O poskusu nekega vladarja, da bi uredil državo, da bi poiskal razloge razpadanja in gnilobe. Ki slavno propade. Za dolgo dolgo časa. Bitka med racionalnim in iracionalnim principom.«
»Znameniti slovenski režiser Vito Taufer v uprizoritvi JDP-ja s presenetljivo lahkotnostjo in gotovostjo ponuja sodobno in premišljeno tolmačenje niza vprašanj, ki jih razpira ta tragedija. Morda je največji uspeh uprizoritve prav to delikatno ravnotežje med osebno tragedijo nekega vladarja in natančnim prikazom družbenega in političnega mehanizma, ki se kljub vsem dobrim namenom neizogibno vsiljuje.«
»Človek, ki se zavestno odpove, da bo postal najbrž najbogatejši človek na svetu, ker hoče pomagati prijatelju, v kapitalizmu najbrž kotira visoko na lestvici duševnih bolezni, v mojem vrednostnem sistemu pa kotira 'samo' zelo visoko. Zanimala me je ta plat.«