Ključna beseda: uprizoritev

»Kako nas glasba gane in s katerimi sredstvi lahko stanje ganotja prevedem v specifičen uprizoritveni jezik?«

»Nacionalizem je izum Evrope, a se Evropa še vedno ni naučila živeti z njim«

»Figa je zgodba, ki jo nekateri berejo zelo politično, kot zgodbo o razpadu države, o prihodu novih časov ... o tem, kako različni časi vsak na svoj način vplivajo tudi na naše najintimnejše odnose«

»Jadran mi je na neki način pisan na kožo, z lahkoto se poistovetim z njegovimi eksistencialnimi težavami. To so leta, ko je čas, da človek na neki način odraste, da se na neki način vzpostavi. Še prej pa se mora srečati z bistvenimi vprašanji, kdo je, kaj si želi v življenju, kaj bi rad pustil za sabo in kako bi rad v prihodnosti zaživel«

»Kot je poudaril že sam Verdi, z Aido ni želel ustvariti praznega spektakla, ki bi človečnost poteptal z nasilnim razkazovanjem razkošja in moči, ampak prikazati avtentične človeške situacije – nesporazume, medosebne konflikte in naposled kruto usodo...«

»Prej kot recikliranje standardnih klišejev, ki po navadi 'preganjajo' sleherno novo produkcijo Verdijeve Aide, zanima raziskovanje takratnega življenja, ki nam kljub vsem razpoložljivim zgodovinskim virom ostaja še vedno velik misterij«

»Interaktivna uprizoritev Zelda raziskuje svet videoiger skozi format igričarstva ter estetskih in narativnih elementov, značilnih za videoigre.«

»Tovrstne igre izhajajo iz želje, da bi uporabnika kar najbolj vključile v fiktivno dogajanje v virtualnem svetu in ga motivirale, da bi svoj lik skozi zastavljene misije popeljal vse do cilja.«

»Pri uprizoritvi Zelda zato ne govorimo o režiji, temveč o konceptu in scenariju zanjo.«

»Uprizoritev Zelda tako postane poskus, ki eksperimentira z možnostjo implementacije narave in zakonitosti videoiger v resnično, materialno življenje.«

»To besedilo je črna farsa, ki prikazuje labirint čustev med ženo in možem ter materjo in sinom, in ko poskuša odgovoriti na vprašanje, ali lahko ljubimo preveč, odzvanja kakor bolesten odmev. Pripelje nas do samega dna in nas ne izpusti več. Govori o obsesiji dvakratno zapuščene ženske, o bolečini in samoti matere, ki gleda, kako njena otroka odideta, in ki v svoji hiši ostane sama. Tako kot druge ženske je tudi Anne naredila vse za svoja otroka, za svojega moža, za svoj dom; toda minevala so leta in otroka sta odšla, sin, hči – in zdaj še njun oče. Nenadoma se znajde sama v kraljestvu, iz katerega vsi bežijo.«

»Darja je izvrstno ustvarila ta lik, to vlogo in z gotovostjo lahko rečem, da je to ena njenih najzahtevnejših vlog doslej – pa jih ni bilo malo.«

»Nanine pesmi so pesmi, ki jih je napisal moj dedek, Frane Milčinski - Ježek o meni, zame in so nastajale od mojega rojstva do približno tretjega leta.«

»Kot tista Nana, ki sem nekoč bila in nisem več in se je v nekaterih trenutkih le bežno spominjam ali pa je v drugih še vedno del mene, tako živa kot včeraj.«

»Želela sem ustvariti magično, poetično, subtilno uprizoritev. Kot nekakšen sprehod po spominih v popolnoma novem gledališkem žanru.«

»Zdi se mi, da se bodo lahko otroci z nami počutili hkrati doma, v določenih trenutkih na potovanju in obenem tudi v brezmejnem vesolju, ki ga prežemata domišljija in srčnost.«

»Občutek tega, da se svet končuje, je vseprisoten. Bodisi, da gre za medijsko reprezentacijo tega, bodisi za občutek, da si težko predstavljamo prihodnost.«

»Spopad z naivnostjo, ki vodi v pogubo.«

»Osrednja poanta priredbe je, da poziciji dobrega in zla v današnjem svetu nista jasni.«

»Nataša Matjašec Rošker je na lanskem Mittelfestu z nastopom v uprizoritvi Immaculata po romanu Colma Tóibína Marijin testament navdušila občinstvo in strokovno javnost ter medije.«

»Čeprav je bil v tistem času poklic igralke marginaliziran, ženske, ki so se mu posvečale, pa so bile potisnjene na rob družbe, se je leta 1847 poročila z markizom Giulianom Capranicom del Grillom. Poroka je takrat povzročila velik škandal.«

»Če še vedno obstajajo potrebe, da se to besedilo uprizarja, pomeni, da v bistvu vsi tisti problemi, o katerih govori, še vedno obstajajo med nami.«

»Gre za super izkušnjo za mladega igralca, kot sem jaz.«

»Tako kot Fabrove risbe tudi njegova besedila odsevajo njegova intimna doživetja, njegove nenehno ponavljajoče se želje, ideje in obsesije. Večinoma so napisana ponoči, ko je vse tiho in nastopi samota, v samo njemu lastnem, izvirnem jeziku. Odpirajo vrata v svet, ki je poln domišljije in presenetljivih uvidov.«

»Mandić je igralec s tako širokim diapazonom, da lahko uprizori vsa ta mejna občutja, od norosti do humorja in strasti, že religiozne ljubezni, in to seveda prevajalcu delo olajša, ker so zapisi po eni strani izjemno poetični, po drugi strani pa so že kratki manifesti, pri katerih mora biti prevajalec zelo natančen in hoditi po tanki meji med čisto literaturo in besedilom, ki se bo uprizarjalo na odru.«

»Mandić je igralec s tako širokim diapazonom, da lahko uprizori vsa ta mejna občutja, od norosti do humorja in strasti, že religiozne ljubezni.«

»Dva tisoč let se piše biografija Marije, Kristusove matere; naslikana in zapisana je neštetokrat, a vsaka pokrajina njene zgodbe ima isti motiv: motiv ženske, ki je izgubila sina. Samota ob izgubi je neskončna, zgodovina izgube je nepojasnjena, njeno potovanje je potovanje po robu, kjer se vsaka misel spremeni v ostrino noža, rana pa se nikoli ne zaceli.«

»Zgodovinski okvir je precej širok in ne vemo popolnoma natančno, kdaj je bil zapisan, vemo pa, da v času, ko je pater Romuald živel v loškem kapucinskem samostanu, torej v letih od 1715 do 1727.«

»Ena od uprizoritev je zagotovo bila na veliki petek 1721.«

»To pomeni, da se je do začetka prirejanja pasijona v Škofji Loki nabrala malone 100 let dolga tradicija pasijonskih besedil s celo vrsto verzij, dodatnih prizorov, dialogov itn.«