Omemba: Živa Bizovičar

»Ključno se mi zdi, da gledališče zastavlja vprašanja in jih ne zapira z odgovori.«

»Zame je nujno, da kot čuteča oseba nenehno dvomim in razmišljam.«

»Zakaj so nekateri ljudje bolj pomembni od drugih? Ali nismo vsi enaki?«

»Never again - Pa se je kdaj sploh zares končalo?«

»Sarajevska Romeo in Julija.«

»Ne obravnavati tem, povezanih z grozo, ki je sama ne doživljam, zagotovo ni rešitev. Hkrati pa se mi zdi nujno, da se kot avtorica vsebin spoprijemam z dilemami, vprašanji in nenehnimi občutki sramu in krivde.«

»Potem ko sta le nekaj metrov pred mejo med poskusom prečkanja mostu Vrbanja, ustrelil ju je še danes neznani ostrostrelec.«

»Iz tragične smrti mladega para sta ustvarila senzacionalistično zgodbo, iz njunih trupel pa simbol ljubezni, ki jo je zatrla vojna.«

»V njej avtorica teoretizira o vplivu vojnih fotografij in posnetkov ter premikih, ki jih sprožijo.«

»V predstavi čutiti nostalgijo po nekdanji skupnosti in nenehno spoprijemanje s krivdo.«

»Ne gre za oživljanje in podoživljanje nečesa, česar absolutno ne moremo razumeti, ampak za neko faktično reprezentacijo dogodka, prek katerega dobimo občutek vseobsegajoče groze in nerazumevanja tovrstnih zgodb.«

»Kratica Ruta, ki je nastala iz treh pomenljivih besed (Regionalna unija teatrov), vzpostavlja neposredno asociativno povezavo z (za zdaj) osrednjim namenom zveze: organizirati potujoči mednarodni gledališki festival, ki vsako leto obišče vsa festivalska prizorišča.«

»Pomembna novost letošnjega festivala ugodnejše cene za mlade.«

»prekleto dobro predstavo, ki je ponudila možnost zareze, možnost rekonfiguracije in vnovičnega zarisa meja tistega, kar umetnost je, in tistega, kar ni, s tem pa dovolj dosledno udejanjala njuno razumevanje gledališča kot družbenega in političnega agensa.«

»vznemirja, provocira, ki vrednostne sisteme nenehno postavlja pod vprašaj, gledališča, ki subvertira nacionalno podstat in tradicijo, gledališča, ki ga ni strah ekscesa, užitka, trpljenja in svobodne ljubezni.«

»simptom«

»kakšne so potrebe na politični sceni, tendence v družbi in podobno«

»ali si ga želimo ohraniti, kdo ga potrebuje, če sploh kdo, in kako naprej«

»Zelo pogosto gre tukaj tudi za odločitev med čisto udobnejšo eksistenco ali pa med dobesedno dajanjem svojega življenja v drugi svetovni vojni. Zanimalo me je tudi, kakšen vpliv ima družba, v kateri odraščamo, na naše odločitve. Kako težko je izstopati iz nekih vzorcev, ki smo jih imeli že med odraščanjem ali pa kako težko se je odcepiti od prijateljev, ki so te spremljali celo življenje,«

»Meče ju naokoli, zaljubljata se, trpita, zapuščata družino in jo pogrešata, se sprašujeta, ali bo njuna družina po vojni sploh še obstajala. Rekonstruirati dogodke na gledališkem odru je nemogoče, četudi predpostavljamo, da je rekonstrukcija tako obširnih dogodkov sploh mogoča. Hkrati je rekonstrukcija nepotrebna, njena posledica je le fascinacija, s katero ničesar ne dosežemo,«

»Da gre za zgodbi, ki sta se resnično zgodili nedaleč od tod, za kruti in nesrečni zgodbi, a kljub temu za zgodbi, ki sta že minili, za njima pa ostajajo le rane,«

»Po njih je namreč veliko povpraševanje in vlada pomanjkanje.«

»Potem pa smo iz pogovora, ki smo ga vzpostavili z njimi, začeli počasi vzpostavljati dialoge.«