»Protagonist besedila je bolno anoreksično žensko telo. Govori o okolju, v katerem ženske odraščajo in bivajo ter je slepo za perspektive žensk in je pogosto do njih sovražno, nevarno ter nasilno.«
»Družbeno razslojevanje, pravice posameznika, vloga umetnosti, moč izobrazbe, nasilje nad marginaliziranimi, položaj žensk in otrok – vse to so teme, ki danes odmevajo tako glasno kot nekoč in ki bodo odmevale tudi v naši prihodnji gledališki sezoni.«
»Tako smo prišli do zasavščine, ki v svojih legah podpira svet, v katerem se giblje besedilo – narečje ne spremeni le besed, melodije in govora, temveč, morda celo pomembnejše, spremeni odnos; nekatera čustva podpre, druga popolnoma prepreči.«
»Ne obravnavati tem, povezanih z grozo, ki je sama ne doživljam, zagotovo ni rešitev. Hkrati pa se mi zdi nujno, da se kot avtorica vsebin spoprijemam z dilemami, vprašanji in nenehnimi občutki sramu in krivde.«
»Ne gre za oživljanje in podoživljanje nečesa, česar absolutno ne moremo razumeti, ampak za neko faktično reprezentacijo dogodka, prek katerega dobimo občutek vseobsegajoče groze in nerazumevanja tovrstnih zgodb.«
»Kratica Ruta, ki je nastala iz treh pomenljivih besed (Regionalna unija teatrov), vzpostavlja neposredno asociativno povezavo z (za zdaj) osrednjim namenom zveze: organizirati potujoči mednarodni gledališki festival, ki vsako leto obišče vsa festivalska prizorišča.«
»prekleto dobro predstavo, ki je ponudila možnost zareze, možnost rekonfiguracije in vnovičnega zarisa meja tistega, kar umetnost je, in tistega, kar ni, s tem pa dovolj dosledno udejanjala njuno razumevanje gledališča kot družbenega in političnega agensa.«
»vznemirja, provocira, ki vrednostne sisteme nenehno postavlja pod vprašaj, gledališča, ki subvertira nacionalno podstat in tradicijo, gledališča, ki ga ni strah ekscesa, užitka, trpljenja in svobodne ljubezni.«
»Zelo pogosto gre tukaj tudi za odločitev med čisto udobnejšo eksistenco ali pa med dobesedno dajanjem svojega življenja v drugi svetovni vojni. Zanimalo me je tudi, kakšen vpliv ima družba, v kateri odraščamo, na naše odločitve. Kako težko je izstopati iz nekih vzorcev, ki smo jih imeli že med odraščanjem ali pa kako težko se je odcepiti od prijateljev, ki so te spremljali celo življenje,«
»Meče ju naokoli, zaljubljata se, trpita, zapuščata družino in jo pogrešata, se sprašujeta, ali bo njuna družina po vojni sploh še obstajala. Rekonstruirati dogodke na gledališkem odru je nemogoče, četudi predpostavljamo, da je rekonstrukcija tako obširnih dogodkov sploh mogoča. Hkrati je rekonstrukcija nepotrebna, njena posledica je le fascinacija, s katero ničesar ne dosežemo,«