»V sodobni medijski krajini so filmi samo nekaj ur po premieri razglašeni za neverjetno uspešnico ali pa totalen polom, ne glede na dejstvo, da so nekatera najvplivnejša dela filmske umetnosti potrebovala leta, da so našla občinstvo, ki je prepoznalo njihovo vrednost.«
»Dejstvo, da so se zdaj odločili, da bodo Prvo poglavje predvajali prej čez dan, zvečer pa še svetovno premiero filma Drugo poglavje, kaže ne le na njihovo prepričanje o tem, kako oba filma delujeta skupaj, ampak tudi na to, da podpirajo režiserjevo vizijo.«
»Behramova grozljivka je precizna obsodba turške patriarhalne družbe, ki zlorablja in si podreja ženske. V svoji kritiki je dovolj dosleden, da 'odpustka' ne nameni niti svojemu protagonistu: Cemal je tako zaverovan v svojo predstavo o Zeynap in o sebi kot njenem rešitelju, da je pripravljen privoliti v nezamisljiva grozodejstva. Njegovo razumevanje 'rešitve' dekleta je samo druga oblika posedovanja. Cansu Türedi, osedlana z na prvi pogled enodimenzionalno vlogo zombija, je pravo odkritje; iz okorne klade se postopoma levi v nekaj veliko bolj ... če že ne človeškega, pa vsaj lucidnega.«
»Na novo in trajno je spisal 'pravilnik' svojega poklica – njegov največji prispevek stroki je bil, da je populariziral metodološko igro (ang. method acting), zelo interpretativen, čustveno motiviran slog nastopanja, ki je v obrt vnesel nove globine in nianse. V primerjavi z njim je večina sodobnikov kar naenkrat delovala plitko in plehko.«
»Po mnenju mnogih pa k zatonu njegove igralske kariere niso pripomogli samo neuspešni filmi, ampak tudi njegovo težavno vedenje na snemanjih in nemogoče zahteve, ki jih je postavljal. Po drugi strani pa velik del krivde pri tem nosijo tudi filmski studii. Mnoge v Hollywoodu je namreč motil Brandov vse večji politični in družbeni aktivizem, v okviru katerega se je zavzemal za pravice ameriških Indijancev, temnopoltih, Judov in drugih manjšin, kar je privedlo do tega, da mu mnogih pomembnih vlog niti ponudili niso, medtem ko so jugovzhodne države ZDA celo uvedle embargo na filme, v katerih je igral.«
»Osrednje vprašanje zmagovalnega filma letošnjega Cannesa, sodne drame Anatomija padca, ni, ali je Sandra ubila svojega moža ali ne. Boljše vprašanje je: bi kateri koli odnos prenesel hladno obdukcijo pod drobnogledom porote?«
»Trikotnik žalosti razume, kako absurdno je, kadar se bogataši okitijo s plaščem progresivnosti, zato – morda v trenutku samozavedanja – svoje like z brodolomom pomeče z ladje: na njihovem Titaniku jih bo namesto dostojanstvenega orkestra na dno spremljal miks europop uspešnic.«