»Ko sem že celo vrsto let snemal slavčka tukaj, pa tudi na drugih krajih, mi je prišla v roke oziroma me je prijatelj opozoril na knjigo San Michelle Axla Muntheja. In ta tekst me je prevzel. Začel sem na čisto drugačen način poslušat slavčke, čeprav sem že prej vedel, da v nekaterih krajih ptiče oslepijo, bodisi slavčke bodisi druge ptiče, zato, da si mislijo, da je noč.«
»… Ko rečem midva, se pravi, da postanem odgovoren tudi za neko drugo drobno eksistenco, ki segreva svoj novi rod, skrit v grmovju, ki me spominja tudi po tej plati, da je prejšnji dan sijalo sonce, da je nekoč sijalo sonce tudi meni in da mi slavček v svojem petju posreduje svetlobo oziroma energijo tistega Sonca, ki sem ga spoznal kot otrok.«
»Kot pravi neki avtor, je bilo v zgodovini od leta 1500 pred našim štetjem do 1860 sklenjenih 8000 mirovnih sporazumov, ki so v povprečju veljali nekako dve leti.«
»V izjemno čast mi je to dvorano poimenovati po Borisu Pahorju in želim si, da bi dogajanje v njej odsevalo veličino njegovega duha.«
»Evgen Bavčar, uveljavljeni slovenski umetnik in filozof, ki živi in dela v Parizu, državljan Evrope za leto 2016 in vitez francoske legije časti ter odlikovanec RS ter osebni prijatelj gospoda Kundere.«
»Saj je v odločilnem, prelomnem obdobju slovenskega osamosvajanja in vojne za Slovenijo zastavil svojo besedo in mednarodni ugled v obrambo naših zgodovinskih in kulturnih posebnosti ter politične neodvisnosti.«
»Ko je bil moj oče smrtno bolan, smo s sestro in teto romali na Sveto goro. Oče je umrl, jaz pa sem dobil edino priložnost, edine trenutke, da sem videl podobo svetogorske Marije. Takrat sem edinkrat videl solkanski most in Sočo.«
»s svojimi tematskimi razstavami konceptualne fotografije obkrožil svet in z njimi posredoval človeštvu plemenita sporočila o veličini spoštovanja vsakega življenja, hkrati pa je v svet ponesel tudi del Slovenije, katere ponosen sin je«
»Bavčarjeve objave, predavanja, razstave, priznanja na tako rekoč vseh celinah so številna in tehtna in jih lahko postavimo ob rob mnogim Evgenovim rojakom, ki pa so bolj vešči v umetnosti samohvale in so zato pri nas, tudi po zaslugi medijev, bolj razglašeni, medtem ko je Bavčar bolj kot ne odsoten. In ravno to bi rad še navrgel: nelepo in krivično se mi zdi, da je Evgen Bavčar kljub svoji dolgoletni mednarodni karieri pri nas precej manj poznan in priznan, kot si zasluži, in upam, da bo razstava v Galeriji Družina po dolgem času znamenje, da tista evangelijska o preroku in domačem kraju le ne drži vedno in povsod.«
»Ob stoletju delovanja v dobro za slepe bi želel, da bi nam slovenski sobratje v jeziku in kulturi dovolili, predvsem pa omogočili, da smo lahko tudi po slovensko slabovidni, slepi in nepopolni, kot vsi drugi, ter smo tako nepogrešljivi del enega in istega narodnega telesa.«