»Skozi cinično osladno rožnato prizmo 'spoznamo groteskno prenarejanje samooklicane ljubljanske meščanske elite, poskus ugajanja dekleta s periferije pa je še zadnji krik po pozornosti, preden se odločno vrne v pristno bukoličnost slovenskega podeželja.'«
»To mi je v čast. Ampak najbrž sem prvi režiser, ki na tem odru pravi: Želim si, da ne bi nikoli posnel tega filma – v zameno za to, da Rusija ne bi napadla Ukrajine, da ne bi umorila več deset tisoč mojih rojakov, da ne bi zasedla naših mest – a ne morem spremeniti zgodovine.«
»Nikoli si nisem mislil, da bom kaj takega dejal, a v izjemno čast in ponos mi je, da sem nominiran za vlogo plastične lutke po imenu Ken. Ampak brez Barbie ni Kena in brez Grete Gerwig in Margot Robbie ni filma o Barbie; dveh oseb, ki sta najzaslužnejši za film, ki piše zgodovino in je osvojil svet.«
»Greta je naredila tako rekoč vse, kar je v moči režiserke, da si nekaj takega prisluži. Ustvarila je ta svet in iz nečesa, ki za večino ljudi ni imelo vrednosti, spremenila v svetovni pojav. Razočarana sem, da je ne vidim na seznamu.«
»Zgoraj omenjeni štirje naslovi tvorijo jedro 'težkokategornikov' letošnje podelitve oskarjev: kriminalni vestern Martina Scorseseja, fantastična pravljica Yorgosa Lanthimosa, portret velikega moža in prelomnega časa Christopherja Nolana ter komedija na meji z muzikalom v režiji Grete Gerwig.«
»Zaradi fenomena 'Barbenheimer' – viralnega trenda, zaradi katerega so ljudje lani poleti množično kupovali vstopnice za ogled dveh med seboj tako zelo različnih blockbusterjev – so letošnji oskarji veliko bolj v stiku z množično kulturo kot v prejšnjih letih.«
»Cannes je bil zame kot cinefilko vedno vrhunec univerzalnega filmskega jezika. Biti na mestu ranljivosti, v temni kinodvorani, polni neznancev, in gledati popolnoma nov film je moj najljubši kraj. Osupla, navdušena in ponižna sem, da bom lahko predsednica žirije filmskega festivala v Cannesu. Komaj čakam, da vidim, kakšna potovanja čakajo vse nas.«