»Delal sem z ekipo piscev. Imeli smo veliko idej. Eno od idej smo na vsak način poskušali pospraviti v škatlo, a nikoli ni povsem ustrezala. Zato sem si na določeni točki rekel: preprosto bom dokončal ta scenarij in videl, ali je film. Sem. In je delovalo, in sicer na 130 straneh. Zdela se mi je odlična zgodba. To je hudičevo branje branje, sem bil prepričan.«
»Manjkal je eden od tistih ključnih elementov pri nadaljevanjih, to je, da ni šel dovolj v nepričakovano. Prav tako se ni dovolj poigral s pravili Avatarja, ki naj bi nas povezal s sanjskim svetom, tistim, ki ima duhovno komponento, ki je ne moremo niti povsem kvantificirati z besedami. Odkljukal je vse druge kvadratke, tega pa ne.«
»Troli bodo trdili, da svet en drek briga, da se nihče niti ne spominja imen likov ali ene same hudičeve stvari, ki se je zgodila v filmu. Ampak potem bodo film videli še enkrat in bodo rekli, 'Oh, okej, oprostite, zdaj bom zaprl svojo klinčevo gofljo.' Tako da to me ne skrbi.«
»Pa ne takega, v katerem bi se pri neonski luči zrcalili njegova gola realnost in krutost, ampak takega, skozi katerega je v zgodbi stopila Alica in na drugi strani odkrila čudežno deželo, poseljeno z arhetipskimi liki – naš svet, obrnjen na glavo.«
»Mislim, da bomo po vrnitvi v kino videli, da gre za posebno obliko umetnosti, pri kateri sedimo v temni sobi s kupom neznancev in gledamo v zelo velik zaslon z zelo glasnim ozvočenjem, to pa bo postala dosti bolj ritualizirana dejavnost, pri kateri bomo bolj osredotočeni. To je edini kraj, kjer umetnost prevlada.«
»To, da se 300 ljudi, neznancev, hkrati smeje in joka, ne pa le vaša družina v vaši hiši, je zelo močna stvar, ki se ji po mojem mnenju ne bomo nikoli odpovedali. Vprašanje je, ali bodo kinematografi dejansko obstali? Pravzaprav me še bolj skrbijo tisti izvirni kinematografi, tista mala kina v majhnih mestih. Tako so lepa in tako pomembna za skupnost.«