»Besedilo, ki se poskuša ogibati stereotipom na način, da pravzaprav generira nove stereotipe, pa ta odnos ustvarja prek na videz mimobežne, a v resnici precej kompleksne medosebne interakcije – sosedske.«
»V družbah industrijske moderne sta se zgodili predvsem dve veliki spremembi v odnosu med generacijami: za nove generacije ni dovolj, da si samo pridobijo znanje predhodnic, da sprejmejo tradicijo, ampak morajo preseči starejše generacije, če se hočejo potrditi. Vsaka nova generacija v sodobni družbi želi biti inovativna, izvirna. Ta pritisk dodatno vzpostavlja medgeneracijske napetosti.«
»Ko se 'ta mladi' pod pritiski in brez podpore lastne podporne mreže zlomijo, jim 'ta stari' pridejo pomagat. Izkaže se, da so vendarle vrednote ta starih, kot so solidarnost, empatija in sočutje, univerzalnejše in pomembnejše od pragmatičnih materialno-kariernih vrednot mladih. To je pomembno sporočilo besedila in uprizoritve za naš razčlovečeni svet.«
»Starejši zagovarjajo ideale, za katere so se zavzemali kot pripadniki študentskega revolucionarnega gibanja konec šestdesetih let 20. stoletja, mlajši pa so individualisti sodobne družbe, ki so nenehno v stresu in vse napore vlagajo v študij in uspešnost, ne poznajo pa več sproščenega druženja. Jasno je, da se bosta morali sprti strani na neki točki zbližati …«
»Igralka v svoji interpretaciji ne pretirava, temveč komičnost dozira z občutkom tako za žanr kot tudi za gledalca, uprizoritvenega materiala pa se loteva s svežino, subtilno duhovitostjo in pristno zanesenostjo, ki njeno kompleksno igro in nastop delata žlahtna.«
»Oba sta posebej izstopajoča in polnokrvna v briljantnem dvojcu z likoma Potnice in Delavke Tamare Avguštin. Čeprav brezimna, sta lika, ki ju je ustvaril Tomazin, vse prej kot tipska ali karikirana, temveč sta prežeta s toplino in z bistroumnim uvidom v usodo malega človeka, empatična, radoživa in polnokrvna, predvsem pa žlahtno smešna.«
»Svet 'začaranega sistema, ki je namenjen le še samemu sebi', je Zidar spretno vzpostavil z uporabo natančnega giba, arhitekturne prisotnosti na odru in simbolne moči prostora, s tem pa naredil odločen korak naprej proti tipu komedije, ki deluje prek subtilnega, počasnega in blagega.«
»Ob tem predstava ne poskuša moralizirati niti ne vsiljuje vsesplošnih resnic in aktualističnih klišejev, temveč razgibano korespondira z občinstvom – še najbolj takrat, ko razgalja nevralgične točke današnjega prostora in časa.«
»Paloma ne išče bližnjic z instanthumorjem, prilepljenim na etiketo narečja ali na enostranske interpretacije sladkogorskih likov, ampak dokumentarno osnovo in spominsko gradivo, iz katerih izhaja, premišljeno nadgradi in ustvari svoj fiktivni svet, v katerem vešče raziskuje večpomenskost komičnih nians malega kraja.«