Omemba: Kaja Novosel

»Del slovenskega ljubiteljskega gledališča se blago, a vztrajno profesionalizira, kar vodi v vedno večje kvalitativne odklone.«

»To je zelo pomembno za nadaljnjo usodo ljubiteljskega gledališča.«

»V morju ni časa. Morje je večna snov – kot atom. A celo atom je mogoče razbiti. Morja pa ne. Celo razbito, ubito morje bi še vodno valovalo in pljuskalo v obalo. A potem ne bi nič imelo več nobenega smisla.«

»Ta knjiga ni tista, ki sem jo hotel napisat, hotel sem napisat knjigo za mladino. Ampak ko sem začel pisat, je vse skupaj zavilo v drugo smer. Postala je knjiga za mlade odrasle ljudi, kjer nastopajo mladi odrasli ljudje, in v esenco mojega pisanja o morju in otokih.«

»Roman Mateta Dolenca ima posebno mehkobo in taka so bila tudi snemanja s Sebastianom, ki mu v romanu omenjeni kraji in morje še zdaleč niso tuji. Snemanja so zaznamovala še Sebastianova kritičnost in natančnost do lastne interpretacije, zaradi česar utegneš včasih celo podvomiti vase. Njegova vedrina, predanost projektu, njegov notranji svet in občutek, da imamo med snemanjem neskončno časa - kar prinaša s seboj kot človek in kot igralec - je naredilo snemanja zelo izpolnjujoča in obenem mirna.«

»Oče, nevrotična figura, ki ne najde svojega mesta v konstelacijah nasilja.«

»Njegova upodobitev nestereotipno izraža nevrotičnost, nemoč in spopadanje s čustvenimi izzivi.«

»Sosedje so element vsakdana, ki nam lahko zelo intenzivno ukrojijo življenje.«

»Besedilo, ki se poskuša ogibati stereotipom na način, da pravzaprav generira nove stereotipe, pa ta odnos ustvarja prek na videz mimobežne, a v resnici precej kompleksne medosebne interakcije – sosedske.«

»V družbah industrijske moderne sta se zgodili predvsem dve veliki spremembi v odnosu med generacijami: za nove generacije ni dovolj, da si samo pridobijo znanje predhodnic, da sprejmejo tradicijo, ampak morajo preseči starejše generacije, če se hočejo potrditi. Vsaka nova generacija v sodobni družbi želi biti inovativna, izvirna. Ta pritisk dodatno vzpostavlja medgeneracijske napetosti.«

»Ko se 'ta mladi' pod pritiski in brez podpore lastne podporne mreže zlomijo, jim 'ta stari' pridejo pomagat. Izkaže se, da so vendarle vrednote ta starih, kot so solidarnost, empatija in sočutje, univerzalnejše in pomembnejše od pragmatičnih materialno-kariernih vrednot mladih. To je pomembno sporočilo besedila in uprizoritve za naš razčlovečeni svet.«

»Starejši zagovarjajo ideale, za katere so se zavzemali kot pripadniki študentskega revolucionarnega gibanja konec šestdesetih let 20. stoletja, mlajši pa so individualisti sodobne družbe, ki so nenehno v stresu in vse napore vlagajo v študij in uspešnost, ne poznajo pa več sproščenega druženja. Jasno je, da se bosta morali sprti strani na neki točki zbližati …«

»Igralka v svoji interpretaciji ne pretirava, temveč komičnost dozira z občutkom tako za žanr kot tudi za gledalca, uprizoritvenega materiala pa se loteva s svežino, subtilno duhovitostjo in pristno zanesenostjo, ki njeno kompleksno igro in nastop delata žlahtna.«

»Oba sta posebej izstopajoča in polnokrvna v briljantnem dvojcu z likoma Potnice in Delavke Tamare Avguštin. Čeprav brezimna, sta lika, ki ju je ustvaril Tomazin, vse prej kot tipska ali karikirana, temveč sta prežeta s toplino in z bistroumnim uvidom v usodo malega človeka, empatična, radoživa in polnokrvna, predvsem pa žlahtno smešna.«

»Svet 'začaranega sistema, ki je namenjen le še samemu sebi', je Zidar spretno vzpostavil z uporabo natančnega giba, arhitekturne prisotnosti na odru in simbolne moči prostora, s tem pa naredil odločen korak naprej proti tipu komedije, ki deluje prek subtilnega, počasnega in blagega.«

»Ob tem predstava ne poskuša moralizirati niti ne vsiljuje vsesplošnih resnic in aktualističnih klišejev, temveč razgibano korespondira z občinstvom – še najbolj takrat, ko razgalja nevralgične točke današnjega prostora in časa.«

»Paloma ne išče bližnjic z instanthumorjem, prilepljenim na etiketo narečja ali na enostranske interpretacije sladkogorskih likov, ampak dokumentarno osnovo in spominsko gradivo, iz katerih izhaja, premišljeno nadgradi in ustvari svoj fiktivni svet, v katerem vešče raziskuje večpomenskost komičnih nians malega kraja.«

»Besedilo Kisle limone in čisto malo ingverja je nastalo iz začetnega razmisleka, kaj se nam zgodi, ko nas v vsakdanjem življenju preseneti tragični dogodek.«

»Tako je nastalo besedilo, ki še največ govori o bolečini in o skupnosti, ki se v tej bolečini poveže.«

»Pri snemanju z igralci smo zaradi tega morali biti še posebej pozorni na enotnost atmosfere, še večji izziv pa je bilo snemanje monologov.«

»Skozi dramske preobrate, ki so me pritegnili ob prvem branju besedila, se v radijski igri tako izrisujejo odnosi med družinskimi člani in razkrijejo se družinska povezanost, naklonjenost in toplina.«