»Preučuje razstavne, ateljejske in obprodukcijske spontanosti v umetniškem procesu. V tej praksi, in tudi pri umetniškem delu Delo je treba poiskati, se ozadje, okvir, podstavek umetniškega dela z minimalno gesto preobrne v delo samo. To se zgodi natanko tako, da izpostavi njegovo odsotnost, njegovo očitno neidentičnost (z idejo, predstavo, konvencijo o tem, kaj in kje je umetniško delo v galerijskem prostoru). S to gesto se umetniško delo ne ukinja, temveč se vzpostavi na nov način – z dvoumnim, kontradiktornim umikom umetniškega dela iz horizonta pričakovanja gledalca.«
»Formulacijo spomina Rosc raziskuje skozi prevpraševanje meje med fotografijo in objektom, fotografiranim predmetom in njegovo postavitvijo v prostoru – fotografije, tako kot spomin, so pogosto polje za prirejanje resničnosti, kar poudarjajo dejanski objekti, razstavljeni ob fotografijah, ki velikokrat razkrivajo lažne dimenzije, materiale in funkcije.«
»Pri ustvarjanju svojih arhivov sami določajo ključe, s pomočjo katerih se odločajo, kaj ohraniti, kaj zavreči, zbrani material pa subjektivno interpretirajo, urejajo in prevajajo v dela.«
»Teja Miholič beleženje svojega vsakdana prepušča naključju – v obdobju od septembra 2018 do aprila 2020 je v svoj 'arhiv diptihov' vnašala krajše osebne zapiske vsakič, ko je na ulici naletela na zapuščen stol.«