Omemba: Milena Zupančič

»Naša ugledna gledališka in filmska ustvarjalka je pred meseci v Beogradu dobila nagrado za vlogo Sonje v predstavi Cement Beograd, pred kratkim je dobila Badjurovo nagrado za dosežke v filmu in ne tako daleč nazaj je prejela veliko priznanje za igralske dosežke v Franciji.«

»Radijski poslušalci lahko teden za tednom poslušajo njeno biografijo, ki jo bere sama in s katero razgrinja svojo krhkost, pa tudi trdoživost in radoživost, tako kot smo to lahko spremljali v njenem umetniškem ustvarjanju. Ni vloge, ki je Milena ne bi odigrala večplastno in najbolje. Ni besed, ki bi lahko opisale njeno velikansko vlogo v slovenski kulturi. In gotovo še ni rekla zadnje besede.«

»Kinodvorane so čudoviti prostori. Ko vstopimo vanje s svojo povprečno vsakdanjostjo, so tudi te dvorane po navadi puščobne in vsakdanje.«

»Ko pa ugasnejo luči v dvorani in filmsko platno postane nebo, na katerem zažarijo filmske zvezde, se skupaj z njimi preselimo v kraje in čase, kjer morda še nikoli nismo bili.«

»Daljno postaja bližje, tuje postaja domače, nerazumljivo samo po sebi umevno. Začudeni odkrivamo v sebi svetove, za katere nismo vedeli, da jih poznamo. To je moč filmske umetnosti.«

»Imata največ zaslug zanjo kot igralko prav režiser Matjaž Klopčič in maskerka Berta Meglič.«

»Nagrada za življenjsko delo navdaja tako z veseljem in hvaležnostjo kot tudi 'neko čudno žalostjo'.«

»V svojih igralskih stvaritvah je prestopala meje ustaljene filmske igre.«

»Slovenski filmi ne nastajajo zgolj z javnimi sredstvi in da producenti sredstva za filme v slovenskem jeziku vedno uspešneje nabirajo tudi v tujini.«

»Nismo bili priljubljeni, ker bi se v časopisih pojavljale naše slikice, na katerih se držimo za roke, ali pa gremo na počitnice, priljubljeni smo bili zaradi svojega dela.«

»Ko sem bila otrok, še televizije ni bilo, kaj šele družbenih omrežij. Bili smo prepuščeni sami sebi. Na podeželju smo se kar naprej družili, si izmišljevali različne igre. Naša fantazija je res imela krila.«

»Ko zavesa pade, je konec. To, kar igralci počnemo, ni vživljanje.«

»To je režiser Matjaž Klopčič res dobro naredil. Malo sem tudi jaz pomagala, kajne.«

»Tudi to se nama je zgodilo, da me je Tadej čakal na Beli, jaz pa njega v Ljubljani (smeh). Lepo je bilo, imela sva sproščene pogovore.«

»Na to vprašanje bosta s Korbarjem odgovorila v naslednjem projektu«

»je najbolj presenetilo 'pri delu' z zaporniki«

»je največje vprašanje, ki se postavlja, kako ločiti umetniško dušo od kriminalca«

»Iskreno povedano me je nagrada zelo presenetila in ima posebno mesto med mojimi priznanji.«

»To je nekakšna krona tega dogajanja, čeprav se je dolgo zdelo tako malo verjetno.«

»Zahvaljujoč ekipi, mojemu izjemnemu odrskemu partnerju Mikiju Krstoviću, sem šla skozi ta izziv z občutenjem močne in tako dragocene podpore.«

»Skozi vlogo sem se zelo trudila opomniti tudi na spoštovanje, ki si ga takšni ljudje zaslužijo.«

»Ko gledam, kakšna kemija nastane na odru, ko igralci iz Slovenije, Srbije in Avstrije začnejo govoriti med seboj, je res čudovito bogastvo.«

»V tem primeru gre res za to, da je napisana neka slovenska tragedija. Ali pa vsaj poskus tragedije.«

»Obratno torej, kot smo navajeni iz tradicije. In tudi to je nekaj, kar je zelo naše, zelo slovensko.«

»A imeli smo se super, od prvega dne naprej. Ta mešanica narodov, mentalitet, vse se je zelo dobro ujelo.«

»Vsi so me sprejeli z odprtimi rokami. Redko se človek počuti tako vključenega v produkcijo. Edina, pa še to majhna, ovira je bila jezik, a smo jo presegli.«