Omemba: Zoran Mušič

»Štirinajst umetnikov, med katerimi je kar pet kiparjev, je zato ustanovilo društvo, s katerim so želeli mlade slovenske umetnike povezati v enotno usmerjeno organizacijo.«

»Kar kaže na zavest darovalcev o pomenu naše dediščine in širino duha.«

»Tu se je smrt utrudila do smrti in uresničil biblijski pekel. Tu je zločin dobil sloves obrti in na milijone duš premlel v pepel.«

»Barbarsko bi bilo pravzaprav ne pisati, ne slikati, se ne spominjati – in se ne boriti proti tistim, ki zanikajo to absolutno zlo.«

»Ta žalostni dogodek dokazuje, kako zapleteni in težki so časi, v katerih živimo: vsaka beseda je pomembna, vsako dejanje lahko predstavlja najboljšo prakso ali najslabši scenarij. Odgovornost javnih osebnosti pri varovanju standardov javnega diskurza je ogromna – in temu primerni morajo biti naše besede in dejanja.«

»Slavo je doživel že v 50. letih preteklega stoletja z opusom beneških vedut in dalmatinskih krajin, a med najpomembnejše evropske slikarje se je vpisal z opusom Nismo poslednji, pretresljivo interpretacijo zločinov v nacističnih taboriščih.«

»To bo tudi priložnost, da spregovorimo o mariborskem likovnem življenju v tridesetih letih prejšnjega stoletja, o vrhuncu, ki so ga spodbudili vizionarsko vodstvo mesta, uspešni gospodarstveniki in nacionalno zavedni podporniki umetnosti.«

»Pred vojno sem želel priti v Zagreb, se vpisati na akademijo, študirati slikarstvo.«

»Takšnih šol v Sloveniji takrat še nismo imeli. Pomislil sem na Dunaj, a v Zagrebu je bil Meštrović, tam sta učila Babić in Krizman, kaj več bi mladenič potreboval?«

»Zagreb je imel čudovito gledališče in v njem številne Slovence, igralce in pevce ... in to je bil pokazatelj, da ste doma, med svojimi, z lahkoto smo se znašli, hitro se naučili jezika, do nas ni bilo predsodkov, ravno nasprotno ... bili smo lepo sprejeti. ʻVredni Slovenciʼ − tako so rekli.«

»Hodili smo na velike in pomembne razstave, kakršnih v bližnji okolici ni več bilo.«

»V Dachauu sem našel svojo resnico.«

»Groza obstaja v človeku, in ne v družbi, ki jo vodi en nor človek.«

»Ni izključeno, da so me svetovni dogodki v zadnjih letih pripeljali do mučnega stanja, ki me je spomnilo na dneve, preživete v taborišču.«

»Pravim pokrajina, da bi tako izrazil nekaj groznega. Ko rečem pokrajina, pomislim na trupla, na krajine trupel.«

»Stvari nikdar nisem hotel 'ilustrirati'. Moje risbe niso ilustracije, temveč nekaj globljega.«

»Mislim, da sem v enih in drugih slikah dosegel nekaj večnega, kar je vedno obstajalo: trupla, kamenje, puščava, tisto, kar je pod kožo, pod zemljo.«