Zdaj govori filmski režiser

»Filme režiram že od svojega 24. leta; vsak dan je bilo težko, vsak dan je bil bitka, pa naj bo to s producenti, s studiem, s kom tretjim ...«

»A spraviš se v ring in sam že celo življenje delim udarce.«

»Kdor je že kdaj delal z mano, ve, da se vedno borim za to, da bi film posneli tako, kot smo si zamislili.«

»Znal je povprečen film spremeniti v uspešnico, dober film v umetnost, izjemen film pa v legendo.«

»Svet je bolan. Narediti moramo slike terapije. Če umetnost ni zdravilo za družbo, je strup.«

»Seveda razumem njen šok, nejevero, bes, vse. To je bila pravilna reakcija.«

»Nikoli nisem položil niti prsta na Dylan, nikoli naredil ničesar, kar bi se dalo razumeti kot zlorabo; to je bila od začetka do konca čista laž.«

»Vsekakor nisem z njo počel ničesar neprimernega. Bilo nas je več, v dnevni sobi smo sredi popoldneva gledali televizijo.«

»Imam se za nerazumljenega genija ... in potem se zbudim.«

»Naloga umetnika je bila po njegovem prepričanju predvsem to, da nikoli ne odvrne pogleda.«

»Če dobro razmislim, je edina tema, ki se je lahko spomnim, pravzaprav vprašanje: zakaj ne morejo biti ljudje srečnejši skupaj?«

»Ne morejo preživeti brez laži, ob katerih se lahko počutijo, da so boljši ljudje, kot v resnici so.«

»Družinska drama je bila tudi samemu Jasudžiru Ozuju najljubša med vsemi njegovimi 54 filmi.«

»Filmi, ki jih lahko razume le Japonec.«

»Sliko moraš prežeti z vonjem človeškega telesa.«

»Sliko moraš prežeti z vonjem človeškega telesa. Opiši ... vse neuklonljivo, egoistično, čutno, okrutno ... na svetu ni nič drugega kot ogabni ljudje.«

»Na pustolovščino življenja se bosta podala starejša glasbenika, ki iščeta nekdanjo ljubico.«

»Pravljična drama o prijateljstvu med 50-letnim Islandcem in 35-letnim Slovencem bo zgodba o iskanju izbrane družine med marginaliziranimi, spregledanimi posamezniki.«

»Raziskoval bo naelektreno ozračje med jeseniškimi 'domorodci' in muslimanskimi priseljenci, ki v Sloveniji živijo že tretjo generacijo.«

»Nezaposleni člani srednjega razreda, mamine ljubljenčki. V počitniški sezoni sijejo, nato pa preostanek leta čakajo naslednjo.«

»Če sledimo ideji, da so vsi filmi tovor, naložen na en vlak, da vsi pripovedujejo eno zgodbo ... no, potem je bil to vrhunec in si lahko predstavljam, da bi bil moj deseti film nekoliko manjši.«

»Na neki čuden način se mi zdi, da je Bilo je nekoč v Hollywoodu moj zadnji film. Torej, nekako sem se odrekel pritisku, da bi dal nekakšno zadnjo veliko voilà izjavo.«

»Veste, to bo bolj avtorjeva opomba pod črto.«

»Do zadnjega diha«

»Noben način ni hotel, da bi pripoved tekla 'gladko', ampak je želel posredovati občutek nujnosti.«

»Ko gledam te konce, se vidi, da država vanje ne vlaga toliko kot v Ljubljano, zato se tam dogaja eksodus mladih. Na ta način sem opazoval situacijo – starega človeka, ki gleda razkroj te družbe, hrkati se pa mora ukvarjati s svojim poslom.«

»Prvič zaradi tega, ker ne verjamem v socialni realizem oziroma rekonstrukcijo historične zgodbe. Vedno mi je bilo čudno, da bi leta 2019 pokazal, kako je zares bilo. Po drugi strani pa gre tudi za to, da ko sem hodil v te kraje, so bili impulzi na neki način vsi nadnaravni, atmosferski, ljudje tam so mi pripovedovali povsem surrealne zgodbe.«

»Edini pravi realist je vizionar.«

»Vse to je rezultat starosti.«

»Enkrat si lahko paradižnik, spet naslednjič krompir. In če bi lahko izbiral, bi rekel kot dekle v filmu – po smrti bi tudi jaz raje bil paradižnik.«