»Odrasla sem v svetu, kjer so bili vsi lepi, vsi bogati, vsi so imeli vse, kar si vsi drugi na svetu želijo, in nihče ni bil zares srečen. Naučila sem se zelo dragocene lekcije, da ni pomembno, kako so stvari videti na površini.«
»Enkrat je takole k meni, ko sem kopal grob za Salema Bičakcija, ki ga je ostrostrelec dohitel na dvorišču, prišel neki ameriški novinar, o meni je slišal, da sem dolgo živel v Kaliforniji, da sem videl svet, da znam jezik in poznam ljudi, zdaj pa da spet delam kot grobar, pa se mu je zdelo, da bi mu jaz lahko povedal, kaj je bilo z ljudmi v Sarajevu.«
»Pred leti je papež Frančišek na zasebni avdienci sprejel ameriškega predsednika Donalda Trumpa in prvo damo Melanio Trump, po koncu uvodnega srečanja pa je Melaniji dejal: 'Kaj mu dajete jesti, potico?'«
»O papežu Frančišku ne manjka knjig in njegovih osebnih pričevanj. Po mojem mnenju gre za najbolj medijskega papeža doslej, bil je sam svoj PR-ovec, vendar je veliko podrobnosti iz njegovega notranjega življenja ugledalo luč sveta prav v tej knjigi.«
»O papežu Frančišku ne manjka knjig in njegovih osebnih pričevanj. Po mojem mnenju gre za najbolj medijskega papeža doslej, bil je sam svoj PR-ovec, vendar je veliko podrobnosti iz njegovega notranjega življenja ugledalo luč sveta prav v tej knjigi.«
»Papež Frančišek nas je s svojimi besedami prebudil in ni dovolil, da bi Cerkev ostala zaspana. Njegove izjave, pogosto impulzivne, nosijo močan duhovni naboj in poziv k prenovi.«
»Vedela je, da je vsak trenutek verjetno zelo dragocen, ker človek v najhujših trenutkih pomisli na marsikaj. Vsaj enkrat se je tudi to zgodilo. Ker ni mogla čisto takoj odreagirati na klic v sili, je bilo potem prepozno.«
»Anita se je bolj držala tiste stare modrosti: kdor ve, ne govori. Kdor govori, ne ve. In veliko ljudi je govorilo tudi v krogih blizu nje. Tudi o njej. Ampak kot ste rekli, ona je ostala dama.«
»Zadnje leto sem bila bolj ali manj vedno pri njej. Vsako popoldne sva po dve, tri ure čebljali o vsem živem in je bila ves čas čisto v redu. Mislim, da je pred mano dobesedno odigrala svojo igro in da je, ko sem jaz odšla iz bolnišnice, samo še padla.«
»Mislim, da je največja zapuščina te knjige ravno v tem, da ni treba obupati. Ni treba obupati! Boriti se je treba do konca, vse se lahko spremeni. Vsaka slaba stvar se lahko v dobro prerodi, vsako sovraštvo lahko postane ljubezen. Po mojem nam je mama hotela povedati, da imamo vsi možnost biti dobri, ne glede na to, kar se nam je v življenju zgodilo.«
»Mislim, da je malokdo poznal to zgodbo, ker je zelo nerada govorila o sebi. Ker je bila pač človek brez ega, ki je vedno dala vse druge v ospredje in je pustila, da njeno delo govori o njej. Ta knjiga nam omogoča vpogled v človečnost izza blagovne znamke, izza te javne podobe. In izza te podobe je res duša, lepa, dobra duša, ki nam je lahko vsem v navdih.«
