»V Odpuščanju je Marija Zidar poskusila in uspela tako videti kot prikazati celotno sliko krvnega maščevanja in poskusov sprave med družinama, zakoreninjenima v starodavnih rodovnih zakonih, ki veljajo v odmaknjenem goratem predelu severne Albanije.«
»V filmu je zavzela perspektivo tako notranjega kot zunanjega opazovalca; njen pogled na temo in vpletene protagoniste je izjemno rahločuten in etičen, zato protagonisti delujejo kot kompleksni in razdelani liki, ne da bi pri tem izgubili svojo pristnost ali dajali najmanjši vtis izkoriščanosti.«
»Prek vizualne privlačnosti lepih, a neizprosnih gora se družbena krajina gladko in domiselno povezuje z naravno, zaradi česar je Odpuščanje zaokrožen, pametno narejen, prepričljiv in zanimiv film, ki je pomemben tako na formalni kot na vsebinski ravni.«
»Alja Adam v njeni četrti pesniški zbirki Privlačnosti največ privlači s svojo erotiko, ki jo preiskuje na najrazličnejše načine, obenem pa v gosti mreži večplastnosti in različnih tematskih poudarkih odkriva svojo bogato intimnost.«
»na videz preproste povedi postopoma razkrivajo zapletene človeške odnose znotraj najmanjše družbene celice, hkrati pa preslikavajo občutljive družbene odnose na splošno.«
»Generacije šolarjev so rasle z njegovimi domislicami, ki jih je pripisal nečaku tete Mare, in se z njimi poistovetile. Kot izšolani pedagog je znal prisluhniti otrokom in jim ponuditi 'drugačno šolo', veselo, nasmejano in vznemirljivo. A tudi odrasli so v njem prepoznali izvirnega in pronicljivega humorista, satirika. Njegove bodice so bile vselej blagohotne, z željo, da bi neumnosti prepoznali in jih odpravili, a nikoli žaljive in osebne – kot glas malega človeka, ki vidi, sliši in čuti, pa nima vzvodov in orodja, da bi spreminjal. Ima pa Tonija.«
»Film je prvovrsten politični triler, ki skozi mikrokozmos ene nacije nevsiljivo odseva 'bolezensko' stanje, v katero je ujet ves svet. Če smo si pred izbruhom pandemije še lahko zatiskali oči, da to ni naša zgodba, je danes jasno, da je celotno človeštvo en velik Kolektiv.«
»Tri ganljive upodobitve, ki razkrivajo edinstvene osebnosti njihovih likov in oživljajo zapletenost mladostniškega epa o nedolžnosti, ljubezni, zavisti in želji ‒ ter nimajo druge možnosti, kot da izstopijo iz okvirov stalnega nadzora.«
»Ko (vizionarji, ki se spopadajo s podnebno krizo, op. n.) spreminjajo življenje mest, otokov in držav, ne varujejo le podnebja, ampak življenje ljudi v teh krajih spreminjajo na bolje.«