Ključna beseda: književnost

»Ko na vprašanja, kaj trenutno počnem, pojasnjujem, da se ukvarjam z življenjem in delom Zofke Kveder, v odgovor velikokrat dobim nazaj vprašanje – a je to tista slikarka? Ne, razlagam. To ni tista slikarka. To je tista pisateljica.«

»Vse te prvoborke še čakajo na svoja znamenja, svoje biografije. Leto Zofke Kveder mi pomeni več kot le usmerjanje žarometov na Zofko, pomeni mi tudi nadvse pomemben korak na poti širšega prepoznavanja in afirmacije tudi njenih po krivici prezrtih sodobnic in predhodnic.«

»Bila je tudi borka za ženske pravice, torej feministka, kot bi rekli danes. Bila je prevajalka, bila je kulturna posrednica, skratka, številne vloge je v tistem obdobju odigrala, ne povsem samoumevne za ženske.«

»Zofka Kveder prikaže, kako težko je uresničevati ta ideal.«

»Da, nadzirati je znal bolje kot kateri koli drugi fant in je vselej čisto natančno vedel, kje in kako je treba poprijeti. Res, ne našel bi mu enakega na svetu.«

»Na podzemski postaji sem začel razmišljati, ko sem gledal obraze ljudi, zgubane in zastrte, da solidarnost ne obstaja.«

»Razbiti / ledene poglede / ali vsaj za silo dihati / se ne pustiti steklenemu zvonu.«

»Ko sem izvedel, da sem prejemnik Nobelove nagrade za leto 2025, sem hotel z vami deliti svoje misli o upanju.«

»A ker so moje zaloge upanja dokončno pošle, bom zdaj raje govoril o angelih.«

»Novi angeli, tako Krasznahorkai, nimajo kril, pa tudi nobenega sporočila, niti enega samcatega.«

»Samo stojijo in nas opazujejo, iščejo naš pogled, in v tem iskanju se skriva prošnja, naj se jim zazremo v oči in s tem mi njim predamo sporočilo – a kaj, ko nimamo sporočila, ki bi ga lahko predali.«

»Zanj je šok, pravi, kadar zazna grozljivo zgodbo teh novih angelov, ki stojijo pred menoj, zgodbo o tem, da so žrtve: in ne žrtve za nas, ampak zaradi nas, zaradi slehernega med nami.«

»Vojna, vojna in nič drugega kot vojna, vojna v naravi, vojna v družbi, in to vojna se bije ne samo z orožjem, ne samo z mučenjem, ne zgolj z uničenjem.«

»Že ena sama grda beseda je dovolj.«

»María Corina Machado, ta teden v Oslo prišla osebno sprejet nagrado.«

»Ko sem izvedel, da sem prejemnik Nobelove nagrade za leto 2025, sem hotel z vami deliti svoje misli o upanju.«

»A ker so moje zaloge upanja dokončno pošle, bom zdaj raje govoril o angelih.«

»Novi angeli nimajo kril, pa tudi nobenega sporočila, niti enega samcatega.«

»Samo stojijo in nas opazujejo, iščejo naš pogled, in v tem iskanju se skriva prošnja, naj se jim zazremo v oči in s tem mi njim predamo sporočilo – a kaj, ko nimamo sporočila, ki bi ga lahko predali.«

»Zazna grozljivo zgodbo teh novih angelov, ki stojijo pred menoj, zgodbo o tem, da so žrtve: in ne žrtve za nas, ampak zaradi nas, zaradi slehernega med nami.«

»Vojna, vojna in nič drugega kot vojna, vojna v naravi, vojna v družbi, in to vojna se bije ne samo z orožjem, ne samo z mučenjem, ne zgolj z uničenjem.«

»Že ena sama grda beseda je dovolj.«

»María Corina Machado bo ta teden v Oslo prišla osebno sprejet nagrado.«

»Najina hiša, pravzaprav moja – potem je najbrž postala moja – še vedno ni bila prodana, nisem imel srca, da bi jo takoj dal na prodaj, toda v njej nisem mogel ostati niti trenutka več. Po Annini smrti je postala votla, spremenila se je v velikansko sobo odmevov.«

»Miklavžev sprevod je pred hišo.«

»Zares sam si samo z viškom sebe …«

»Njegovo čaščenje se je mahoma razširilo v Vzhodni cerkvi in nič manj po vsej Zahodni Evropi.«

»Najina hiša, pravzaprav moja – potem je najbrž postala moja – še vedno ni bila prodana, nisem imel srca, da bi jo takoj dal na prodaj, toda v njej nisem mogel ostati niti trenutka več.«

»Že od nekdaj čutim, da človek ne bo nikdar zares sproščen, dokler bo umrljiv.«

»Na drugi, naturalistični strani slogovnega razpona romana, v dialogih in popisih umazane resničnosti miljeja, kjer so povedi pogosto kratke in trde, Petaros spretno poustvarja njegovo podobje in ne gladi ostrih robov.«