»Ko na vprašanja, kaj trenutno počnem, pojasnjujem, da se ukvarjam z življenjem in delom Zofke Kveder, v odgovor velikokrat dobim nazaj vprašanje – a je to tista slikarka? Ne, razlagam. To ni tista slikarka. To je tista pisateljica.«
»Vse te prvoborke še čakajo na svoja znamenja, svoje biografije. Leto Zofke Kveder mi pomeni več kot le usmerjanje žarometov na Zofko, pomeni mi tudi nadvse pomemben korak na poti širšega prepoznavanja in afirmacije tudi njenih po krivici prezrtih sodobnic in predhodnic.«
»Bila je tudi borka za ženske pravice, torej feministka, kot bi rekli danes. Bila je prevajalka, bila je kulturna posrednica, skratka, številne vloge je v tistem obdobju odigrala, ne povsem samoumevne za ženske.«
»Samo stojijo in nas opazujejo, iščejo naš pogled, in v tem iskanju se skriva prošnja, naj se jim zazremo v oči in s tem mi njim predamo sporočilo – a kaj, ko nimamo sporočila, ki bi ga lahko predali.«
»Najina hiša, pravzaprav moja – potem je najbrž postala moja – še vedno ni bila prodana, nisem imel srca, da bi jo takoj dal na prodaj, toda v njej nisem mogel ostati niti trenutka več. Po Annini smrti je postala votla, spremenila se je v velikansko sobo odmevov.«
»Na drugi, naturalistični strani slogovnega razpona romana, v dialogih in popisih umazane resničnosti miljeja, kjer so povedi pogosto kratke in trde, Petaros spretno poustvarja njegovo podobje in ne gladi ostrih robov.«