»Umetnost je bila zmeraj neke vrste vezivo med ljudmi. Zdaj pa smo padli v isto luknjo kot znanstveniki, ki zaradi svojih superspecializacij itak živijo v mehurčkih, pa kot razni fanatiki, ki jih zanima samo potrjevanje lastnih predsodkov, ali pa kot marketingarji, ki jim je ceneje molsti zmeraj iste paciente kot pa pridobivati nove.«
»"Tokrat je zadnjič," sem mu rekla tiho, ko je nehal stresati mojo glavo in sem prišla do sape. Le zarežal se je. Tega seveda nisem rekla prvič. V zadnjih desetih letih sem bila neštetokrat v podobnem položaju. A razlika je bila, da sem tokrat verjela lastnim besedam. Prvič. "Tokrat je zadnjič. Naslednjič me boš lahko samo še ubil," sem rekla in si obrisala njegovo slino z obraza. Smejal se je, kakopak. Arogantno. Zmagovalno. Saj je smešno, mar ne?«
»"Pozabila sem, ne vem, kako je to mogoče, morda je ena od mojih vrlin, da se spomnim popolnoma nepomembnih zadev, pozabila sem, kako streha, pod katero te je strah, ni streha. Streha, pod katero te je strah, ni streha. Pozabila sem, ne vem, kako se je to zgodilo, da, če imaš streho, pod katero se bojiš živeti, je bolje, da ti je nebo streha."«
