Zdaj govori psihologinja

»Proučevanje in pomoč morata biti prioriteta v sedanjem in prihodnjih obdobjih. Ustrezno družinsko okolje oziroma starševstvo in primerni načini komunikacije, več kakovostno preživetega skupnega časa in modeliranje načinov spoprijemanja s stresom se kažejo kot zaščitni dejavnik pred težavami v duševnem zdravju.«

»Da se jim omogoči čimprejšnja in čim učinkovitejša nevropsihološka rehabilitacija.«

»Delo od doma je nekakšen nasilen, nenačrtovan eksperiment, nova situacija, v katero smo bili vrženi. A smo uspešno splavali in dobili veliko informacij, kako se v takšnih primerih vedejo tako podjetja kot zaposleni.«

»Te primere smo rešili z zelo intenzivno pomočjo, v katero so se vključile tudi druge službe.«

»Med epidemijo so se ob intenzivnejših odnosih pokazale stvari, ki smo jih tako dolgo pometali pod preprogo. Zdaj so prišle na dan (...) Prav tako smo začeli ceniti nekaj, kar je bilo prej samoumevno.«

»Fantje in dekleta, ki hodijo k meni na svetovanje, celo tisti najbolj introvertirani, so začeli govoriti 'joj, kako bi šla v šolo, samo zaradi frendic', zato bi si morali zastaviti vprašanje, ali so resnično tako introvertirani.«

»Da opozarjamo na pomen ustrezne preventive, je nujno odpirati pogovore o tem, kaj vse gre narobe, če te preventive ni ali če imamo v družbi premalo časa, da se ukvarjamo drug z drugim.«

»Umetniške in športne dejavnosti, pa tudi ostali hobiji, kjer nekaj ustvarimo, kjer damo iz sebe čustva, misli in ta energetski moment, ki se nam čustveno nabira v obdobju stisk, so dobrodošli kanali.«

»Število primerov depresije med učenci in dijaki se povečuje.«

»Veliko govorimo, kako poskrbeti za starostnike v domovih za starejše, ki so posebej ranljiva skupina.«

»Otrok bo dejal, da dela le za šolo, a ima v ozadju odprte zavihke z YouTubom, z videoigrami, družabnimi omrežji, serijami, filmi.«

»Nekateri se priklopijo na Zoom in gredo nazaj spat.«

»V tem času je zagotovo več spletnega nasilja.«

»Pomembno je, da so ustrezno organizirani tudi odmori in telesna dejavnost.«

»Čas za zaslon naj bo omejen, tako za odrasle, če je to le mogoče, kot za otroke.«

»Vprašajmo jih, kako se počutijo, o čem razmišljajo, kaj jih skrbi. Odgovarjajmo na njihova vprašanja in jim stojmo ob strani pri njihovem učenju. Pohvalimo njihov trud.«

»To so vojni otroci. Vsi ti ljudje so že doživeli čas, ko ničesar ne razumeš. V zraku je tesnoba, vsi, ki hodijo okoli tebe, so čudni in ničesar ne smeš.«

»To je zelo veliko siromašenje, sploh po tej plati, koliko, če čisto mehansko gledamo, njihovi možgani sploh še dobijo socialne stimulacije. Pri starostnikih vemo, da bolj kot so v stiku z ljudmi in v živem čustvenem odnosu, dlje časa bodo ohranili tudi mentalno gibkost.«

»Največja groza smrti ni to, da bomo umrli, vsak izmed nas bo. Največja groza je, da bi trpel in umrl sam, ne da bi kdor koli za to vedel.«

»K nam se je po pomoč obrnilo kar nekaj družin, kjer mladostnik ali mladostnica pred karanteno ni igrala videoiger oziroma jih je igrala občasno, saj so imeli druge dejavnosti.«

»Eni igrajo, da ohranijo socialno mrežo, češ 'sošolci in prijatelji igrajo in se tako družijo', spet drugi so tekmovalni in so jim predvsem pomembni dosežki.«

»Za nekatere sta ta skupina in naša svetovanja edina struktura v tednu.«

»Heroja, ki se je uprl nepravičnemu sistemu.«

»Pomembno je, da situacije otrokom ne zanikamo z izjavami 'saj ni nič.'«

»Otrok potrebuje izkušnje, da sam spoznava svet, raziskuje, tudi ta empatija se razvije s tem, da ima socialno interakcijo z drugimi otroki.«

»Možgani vseskozi napovedujejo, kaj se bo zgodilo. Zato imamo včasih težave s sedanjostjo, preveč se obremenjujemo s prihodnostjo, kar nas lahko vodi tudi v anksioznost.«