»Ironija in mogočnost tega razpada sta sorodni današnjemu času, ko ni več jasno, kaj je res in kaj je fake, ko nezaupanje raste in se nekdanja samoumevnost odnosov hitro razblinja.«
»Gledalcem želimo povedati, da če smo povezani kot skupnost, kot skupina, kot ustvarjalci in obiskovalci dogodka, v en ples, obrnjeni drug v drugega, lahko skupaj ustvarimo občutje varnosti. To je ta trenutek zelo pomembno.«
»Premiera 17. decembra 1991 je bila v prepolni Linhartovi dvorani; zunaj je ostalo vsaj 200 ljudi, ki so jih nato na našo prošnjo spustili v dvorano. Ljudje so stali in sedeli na stopnicah, aplavz ob koncu filma pa je bil najboljša potrditev, da smo ustvarili nekaj lepega.«
»Nekaj let sem očeta prosil, da me pusti na gostovanje mojega ljubega kluba Napolija, a me je zavračal, ker sem bil premlad. Tisti usodni dan pa mi je vendarle dal dovoljenje, tako da nisem odšel s starši, ampak na tekmo.«
»Češnjev vrt je težko besedilo, ki se pa zlahka bere. In kar se z lahkoto bere, je težko uprizoriti. (...) Drama je napisana kot partitura, polna je glasbenih elementov, pavz, tišin. Gre za neko vrsto orkestracije, ki pa lahko uspe le, če imaš skupino ljudi, ki si želi, da komad zaživi.«
»Na tem svetu torej Beckettov junak nima ničesar, razen zavedanja lastnega niča – že golo naključje mu lahko vzame vse. Ima pa še moč, da reče 'Jaz'. Z nogami v blatu in z nikoli doseženim nebom potuje svojemu neizbežnemu samouničenju naproti.«
»Umetniški dosežek človekovega opazovanja«
»Gledamo eksplozijo komunistične revolucije, identitetne in spolne politike, razrednega boja, feminizma, zgodovinskih opolnomočenj in ekonomske emancipacije na prizorišču zakonske spalnice in kuhinje. Kot da se vsi politični boji začnejo na koži in se brutalno zarivajo in preizkušajo odpornost ženskega telesa.«
»Pred leti, ko je bil stric še živ, sem ga pogosto hodil obiskovat v dom za upokojence, kjer je živel. S težavo se je spominjal aktualnih dogodkov, po drugi strani pa je živo pripovedoval o dogodkih in podrobnostih, ki so se zgodile pred tridesetimi ali petdesetimi leti. Drugo posteljo v njegovi sobi je zasedal starec v nenehnem stanju nezavesti. Ganili so me ranljivost teh ljudi, njihovi sporadični nasmehi in otroškost, s katero so dojemali stvari okoli sebe.«