»Obstaja več razlogov, zakaj sem si jo zapomnil – njeno nenavadno ime, datum smrti na dan mladosti. Ampak do začetka priprav na dokumentarec je bila njena zgodba zame popolna neznanka. Izkazalo se je, da tudi za vse druge, saj mi o njej ni znal nihče povedati praktično ničesar.«
»Ljudje so Nemčijo po letu zmag na bojiščih v strahospoštovanju čakali. Upali so na boljše življenje. Že prvi protislovenski ukrepi pa so pri marsikom povzročili razočaranje.«
»Težko si je danes predstavljati, kaj je leta 1941 pomenilo iti v gozd. Nemčija je bila svetovna vojaška velesila, tukaj pa se v tem malem narodu najdejo fantje in dekleta, vzamejo puške v roke in odidejo v gozd.«
»Aktivizacija žensk je bila uspešna, ker se je partija edina javno zavzela za enakopravnost med spoloma, edina, ki je mobilizirala ženske neposredno v vojno in jih hkrati organizirala kot množičen podporni sistem. Vodilni člani osvobodilnega gibanja so ženske javno prosili za pomoč.«
»Obstajajo razlogi, zakaj nekoga pozabijo, zakaj ni nikogar, ki bi skrbel za neki grob. Ne samo v primeru naše glavne junakinje. Zato mislim, da sem s filmom povedal zgodbo, obudil spomin, svet pa se ne bo spremenil ali zavrtel nazaj.«
»Na temelju upoštevanja vrednih, nepristranskih in natančnih raziskav danes vemo, da je po Istri, Dalmaciji in Julijski krajini potekalo kruto preganjanje nezaščitenega italijanskega prebivalstva.«
»Po našem mnenju je čas, da predlagamo oblikovanje novih mešanih zgodovinskih skupin, tako italijansko-slovenskih kot italijansko-hrvaških, in to po dvajsetih letih od prejšnje, samo italijansko-slovenske.«
»Zavedati se moramo, da kljub strahotni izkušnji druge svetovne vojne vzroki, ki so privedli do te tragedije, še vedno niso zgolj stvar preteklosti. Nacionalizmi, nacionalni miti, rasna in verska diskriminacija, deljenje na nas in njih še niso končali na smetišču zgodovine. Še danes nekateri obujajo zlovešče simbole tega mračnega časa in režima.«
»S tem ko je v dnevnik poleg vsakdanjih, povsem običajnih dekliških težav vpisovala tudi vse svoje dvome in skrbi, je morala zbrati še dodaten pogum … Ne nazadnje za spominjanje na vse, kar bi najraje pozabila.«
»Zmeraj sem vedela, da me v prihodnosti čaka boljše življenje. Bili so tudi trenutki, ko sem mislila, da bom morala vse opustiti, toda prav ta notranja iskra mi je rekla, da bo vedno vse dobro.«
»Zadovoljni smo z razsodbo, še posebej zato, ker zdaj obstaja mehanizem, ki lahko žrtvam odredi kompenzacijo, ne da bi morale prestajati napore in negotovost pravdanja.«
»83 odstotkov tožnic izrazilo željo, da s privolitvijo v ta načrt zaprejo to poglavje. Ne želijo nadaljnjega pravdanja, ki bi jim lahko prineslo dodatno odškodnino ... Jasno je, da denar nikoli ne more zares odtehtati tega, kar se je zgodilo.«
»Smo pa še daleč od tega, da bi lahko rekli, da smo dosegli zadovoljivo raven zavedanja o usodi Romov in Sintov v času nacistične vladavine.«
»Tako se danes podajajo le splošne ocene o številu romskih žrtev. Se pa nadejamo, da bo mogoče v prihodnje s še bolj intenzivnimi raziskavami mogoče priti tudi do bolj konkretnih podatkov.«
»V današnji slovenski družbi opažam zadnjih pet let, da se zmanjšuje pomen nacističnega nasilja nad Romi in se bolj poudarja partizansko nasilje, ki se je izvajalo nad Romi v Sloveniji.«