»Izjemno me je strah, da bi se tem otrokom kaj zgodilo. Menim, da je s tem, ko bežijo od doma, ogroženo njihovo zdravje in tudi življenje, in lepo prosim vse pristojne, da takoj razrešijo stisko teh otrok.«
»Ko sem izvedela, da so otroci sredi noči pobegnili od očeta, sem bila pretresena – pretreslo me je, da je prišlo tako daleč, da morajo otroci reševati sami sebe in iskati zavetje pri materi, medtem ko je sistem očitno še vedno prepričan, da je otrokom pri očetu dobro.«
»Mene je iskreno strah, da bi se kateremu od teh otrok zgodilo še kaj hujšega v teh čustvenih in psiholoških stiskah, ki jih že trpijo in bodo puščale dolgotrajne travme, in da bomo potem kot sistem rekli, da tega preprosto nismo mogli preprečiti.«
»S tem ko je v dnevnik poleg vsakdanjih, povsem običajnih dekliških težav vpisovala tudi vse svoje dvome in skrbi, je morala zbrati še dodaten pogum … Ne nazadnje za spominjanje na vse, kar bi najraje pozabila.«
»Zmeraj sem vedela, da me v prihodnosti čaka boljše življenje. Bili so tudi trenutki, ko sem mislila, da bom morala vse opustiti, toda prav ta notranja iskra mi je rekla, da bo vedno vse dobro.«