»Kot duhovnik si podoben pisatelju, če si poslušalec in ohranjevalec zgodb. Nekatere zgodbe ostanejo samo v tvojem srcu, ker imaš spovedno molčečnost, druge pa te nagovorijo tako, da jih podeliš drugim v pridigah. Kot ohranjevalec, poslušalec zgodb se začneš tudi izražati, začneš pisati. Zdi se mi, da se duhovniška drža v odnosu do življenjskih zgodb pozna tudi v mojih romanih.«
»Metelkova je nekakšen mitski kraj. Nekateri mladi, ki pridejo študirat v Ljubljano, verjamejo v njegovo pripoved o alternativnosti, drugačnosti, svobodi. Zdi pa se mi, da je še posebej v zadnjem času ta svoboda postala neke vrste suženjstvo.«
»Ob premišljevanju, zbiranju, iskanju podatkov in pogovorih se ti ustvarjajo slike. Te vtise sem hotel strniti v neko leposlovno delo, ki je izmišljeno, katerega akterji so izmišljeni in prizorišča dogajanja. Hkrati pa sem želel, da bi vse to zelo, zelo spominjalo na Zasavje.«
»Saga o družini Knap, katere član je tudi od rojstva slepi Matija, se začne kakor mrakoben boj na požiralniku. Roman je pronicljiv oris nekega časa, ki ga ni več, in okolja, ki je še vedno tu, z mnogimi reminiscencami, ki se bodo ohranile – tudi zato, ker jih Rozina zna videti.«