»Muzeji in galerije so ponovno zaprti, kar pa ne pomeni, da delo ne poteka naprej. Skrbimo za dediščino, jo urejamo, pripravljamo razstave in projekte, a na žalost ne moremo odpreti vrat, da bi vi, naši obiskovalci, v živo videli, kaj vse smo za vas pripravili. Zaradi tega se ponovno selimo na splet in upamo, da bomo v vaše domove vnesli nekaj prazničnega vzdušja.«
»Z zbranim zneskom smo izredno zadovoljni, saj bomo, čeprav smo se simbolično odrekli fizičnemu zbiranju na pokopališčih, lahko reševali življenja ter lajšali zdravstvene težave.«
»V slabših razmerah, v mraku, megli in močnih nalivih, zmanjšajte hitrost zaradi slabe vidljivosti in dejstva, da se na mokri podlagi zavorna pot podaljšuje. Čeprav se vam mudi, ne vozite prehitro. Raje sporočite, da boste prišli pozneje.«
»Lahko noč, gospodična ni zgodba o mladem dekletu, ki bi iskalo svojega princa na belem konju, ampak nekaj precej subtilnejšega in večplastnejšega: odgovor na tisto neslavno vprašanje, Kaj se je zgodilo potem?«
»O tem, kakšna obdavčitev bi nas lahko doletela in kako bomo morebitni davek plačali, bomo razmišljali ob pomoči ljudi, ki so na teh področjih strokovnjaki, sama nisem.«
»Mogoče smo pozabili, kar ptice niso, da je petje namenjeno proslavljanju sveta. Poezija zato proslavlja življenje in krepi njegovo lepoto. Človeku v nas daje hrabrost, širi meje njegove zavesti in ojača notranjo melodijo. Ko s kavo pozdravimo dan, pozdravimo sonce, pozdravimo pesem v nas.«
»Veselim se pesniške knjige, ki jo bomo skupaj napisali 1. oktobra. Združilo nas bo iskanje občutkov lepega, spraševanje o smislu, želja po ohranjanju upanja in gotovo še marsikaj. Prepričan sem namreč, da človek v resnici pesniško prebiva na tem svetu in trenutki, ko zmore to tudi izraziti, se mi zdijo še posebej dragoceni.«
»Ko gledam nakazila – gre za nakazila treh, petih, 20 evrov fizičnih oseb, ljudje dajo, kolikor lahko, in to ogromno šteje. Samo z nakazili posameznikov na račun smo zbrali več kot 500.000 evrov.«
»Ne vem, kje se me drži glava. Zjutraj je bilo zbranih že okoli pol milijona evrov. Nikoli nisem pričakovala kaj takega. Nisem pričakovala, da bo Slovenija dihala in stala na nogah za našega Krisa. Nikoli se ne bom mogla dovolj zahvaliti vsakemu Slovencu posebej. Upam, da bomo zgodbo izpeljali do konca in dobili zdravilo za našega otroka.«
»Čeprav obstaja zdravilo, družina do njega težko dostopa, saj ga zavarovalnica ne krije. Verjamemo, da to ne bo ostal osamljen primer, zdravila za genske bolezni, ki jih je veliko, se pospešeno razvijajo, zagotovo se bo takšna situacija še ponovila, zato je treba na sistemski ravni najti rešitev. Verjamemo, da je to naloga države, ki vzpostavi mehanizme in omogoči, da je zdravilo otroku dostopno.«