»Za Franceta Tomažiča je arhitektura orodje, ki pomaga pri izboljšanju človekovega življenja. Arhitektura je tista, ki se podreja človeku, in ne obratno, pri čemer Tomažič sledi takratnemu dogajanju v Jugoslaviji, Evropi in svetu. To je bila skorajda antiteza Plečnikovemu prepričanju.«
»Tomažič je v tridesetih letih izjavil, da sledi modernemu, evropskemu 'zeitgeistu', pri snovanju gleda v prihodnost, ne v preteklost. Projekte načrtuje za trenutne in prihodnje potrebe modernega človeka, je poudaril.«
»Arhitekturo predstavljamo v galeriji, da bi jo ljudje resnično opazili in videli. Da bi postali pozorni na okolje, ki nas vsakodnevno obdaja, a ga večinoma sprejemamo nezavedno, kot nekaj samoumevnega, čeprav še kako vpliva na kakovost našega življenja.«
»Arhitektura je najbolj javna od vseh umetnosti. Okolje in prostor opredeljujeta vse nas in naše življenje mnogo bolj, kot se tega zavedamo.«
»Knjižnice so katedrale sodobnosti. ... Popolna jalovost Slovenije, da desetletja ni sposobna zbrati moči za pomembne in državotvorne objekte, kot je NUK II, je usodna za odnos do arhitekture.«
»Brez kakršne koli ironije pa ugotavljamo, da gre pri tem za zavestno ali podzavestno sled prešernovskega pesniškega vzgiba ter da je sonet – ne glede na tuj izvor – privilegirana forma izražanja slovenskega nacionalnega duha.«