Ključna beseda: stiska

»Ljudje se lahko obrnejo tudi na Center za psihološko svetovanje Posvet.«

»Kadar je posameznik v hudi stiski, njegov izbrani zdravnik pa ni dosegljiv, se lahko obrne na dežurnega zdravnika.«

»Če smo v zadnjih 20 letih opazili nekje od 30- do 40-odstoten upad samomorilnega količnika, potem lahko rečemo, da trenutno samomorilni količnik stagnira.«

»V teh trenutkih potrebujemo podporo, občutek varnosti in sprejetosti, razumevanje, pa tudi strokovno pomoč.«

»Čustvene stiske tako postanejo tudi priložnost, da začnemo reševati svoje težave na drugačen, bolj zadovoljiv način, da naše življenje dobi nov smisel, po katerem sicer hrepenimo.«

»Takrat je najpomembnejše, da ostanemo ob tem človeku, si zanj vzamemo čas in izkoristimo priložnost za pogovor o najhujših stiskah.«

»Že z osnovno dejavnostjo, svetovanjem posameznikom, parom in družinam, nudi klientom pomoč pri reševanju čustvenih stisk in težav, ki bi sicer lahko vodile v hujše oblike krize in v samomorilno vedenje.«

»Pomembno je skupaj z njim narediti načrt pomoči, ga ne pustiti samega in mu dati občutek, da je sprejet.«

»Stisko pri človeku prepoznamo, če se je spremenil, začel zapirati vase ali umikati iz okolja.«

»Vse slabe stvari, ki se otroku zgodijo, ne bazirajo v slabih ocenah, ampak iz šibke samopodobe, neustrezne samozavesti, da se 'sekiraš' za vsako stvar. Vse te zadeve so posledica družinskih odnosov.«

»Bistveni smo starši. Starši smo tisti, ki naredimo podlago, ki naredimo vzgojni vzorec, skušamo naučiti otroka živeti v tem svetu, če sodelujemo s šolo, lahko veliko naredimo skupaj.«

»Da v družini poskrbimo za tako rutino, ki bo gojila čas, kjer se stalno dobivamo in pogovarjamo, kajti le topli medčloveški odnosi otroka krepijo.«

»Trudimo se iz meseca v mesec. Ne želim si razkošja, želim le, da moji otroci ne bi bili lačni in da bi bili računi plačani. Velikokrat nam zmanjka za hrano, čeprav oba z možem hodiva v službo.«

»Pogosto smo ob terenskih obiskih družin priča zelo slabim življenjskim pogojem, družine so prisiljene živeti v pretesnih, vlažnih, neurejenih stanovanjih, za katera plačujejo zelo visoke najemnine, ki znašajo tudi več kot minimalna plača.«

»Slovenija je že neštetokrat dokazala, da zna in zmore stopiti skupaj, ko je treba zaščiti najbolj ranljive. Vedno znova me navdušuje pripravljenost na nesebično pomoč in solidarnost.«

»Tudi zato Televizija Slovenija v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Slovenije z veseljem organizira teden dobrodelnosti Eno srce, kjer bomo zbirali sredstva za otroke, mladostnike in družine v stiski.«

»Veliko je zgodb, ki nas pretresejo in v nas vzbudijo željo po ukrepanju, in veseli smo vsakokrat, ko lahko vsaj malo pripomoremo k temu, da so takšne zgodbe kanček lepše.«

»Izjemno me je strah, da bi se tem otrokom kaj zgodilo. Menim, da je s tem, ko bežijo od doma, ogroženo njihovo zdravje in tudi življenje, in lepo prosim vse pristojne, da takoj razrešijo stisko teh otrok.«

»Ko sem izvedela, da so otroci sredi noči pobegnili od očeta, sem bila pretresena – pretreslo me je, da je prišlo tako daleč, da morajo otroci reševati sami sebe in iskati zavetje pri materi, medtem ko je sistem očitno še vedno prepričan, da je otrokom pri očetu dobro.«

»Mene je iskreno strah, da bi se kateremu od teh otrok zgodilo še kaj hujšega v teh čustvenih in psiholoških stiskah, ki jih že trpijo in bodo puščale dolgotrajne travme, in da bomo potem kot sistem rekli, da tega preprosto nismo mogli preprečiti.«

»Vojna je!"«

»Ah, saj to ni nič«

»Razumem, da si prestrašen, toda zakaj si prestrašen, kaj te skrbi?«

»Vendar si ti na varnem pri meni«

»Kaj si slišal, kaj te skrbi?«

»Nikoli mi niso pripovedovale o tem, kaj jedo v šoli ali v vrtcu, prej smo pač šli v trgovino in kupili tisto, kar smo radi jedli. Zdaj pa mi navdušeno povejo, da so jedle čokoladni namaz! Da so dobile pecivo! Da sošolcev ni bilo v šoli in so lahko dobile tri mandarine ali dve banani.«

»Ne veš, kaj bo. Boriš se, čeprav ne veš, kaj bo, a se moraš boriti! Zavedala sem se, da imam tri otročke, za katere bo treba skrbeti, dala sem vse od sebe zato, da stojim na nogah in se trudim naprej. A bili so trenutki, ko mi je jemalo voljo do življenja …«

»Najtežje je bilo priznati sebi, da ne zmoreš.«

»Deklice so res skromne. Saj to je najbolj žalostno. Ko te prosijo le za kak jogurt ali puding, a ti veš, da imaš preračunano do vsakega centa in da ne moreš.«

»Otroci so srečni, da lahko jedo v šoli.«