»Izpolnjuje vse pogoje za vrhunski žanrski film. Je neizprosen. Je domiseln. Nudi močne like in odlično igro. Ima imenitne posebne učinke. Je relevanten za svet, v katerem živimo. Je dobro režiran in lepo posnet.«
»Predstavi svojo tematiko na najboljši možen način, z doživetimi pričevanji protagonistov – mnogih najbolj znanih imen ameriške punkovske in postpunkovske alternative, ki brez dlake na jeziku kritično in samokritično secirajo sebe in sceno, njene vzpone in padce pod pritiskom monetarnih siren profitarske glasbene industrije po eksploziji Nirvane, s končnim sporočilom: glasbo je treba ustvarjati zaradi nje same in v zvestobi samim sebi.«
»Morda se zdi, da smo priča protagonistkinemu žalovanju ob smrti bližnje sorodnice, a ton filma se kaj kmalu spremeni. Priča smo bliskoviti preobrazbi iz obupa v ljubosumje in sovraštvo, ki se bo stopnjevalo do silovitega izbruha maščevalne jeze.«
»Če živiš v odročnem kotičku španskega podeželja, moraš za razvedrilo poskrbeti sam. To je srž kratkega filma, ki napetost stopnjuje s poigravanjem z gledalčevimi pričakovanji, ob čemer se močno naslanja na španske žanrske trope.«
»Vzornik je najbrž moj najbolj osebni projekt, postavljen v najbolj neosebno dobo novejše zgodovine. Iz napetosti med tema dvema poloma izvira to, kar me v filmu zanima in kar ga bo, upam, naredilo izvirnega.«
»Vsi moji glavni liki od Slovenke naprej funkcionirajo na ta način, da prikrivajo, da niso odprte knjige – ne vemo, ali je tisto, kar govorijo, enako kot tisto, kar mislijo. Na splošno v filmih ljudje preveč govorijo resnico.«
»Film govori o ljudeh, ki si ne znajo pokazati naklonjenosti. Način, na katerega komuniciramo z drugo osebo, vedno izraža naše želje, strahove, frustracije. Kadar to počnemo na aroganten, agresiven način, po navadi le prikrivamo lastno ranljivost. In ravno zato gre, za odtujeni, ranjeni osebi, ki se morata v majhnem stanovanju v Šiški soočiti s svojo preteklostjo in sedanjostjo. Na kratko, to je film o sovraštvu in odpuščanju.«
»Zanima me nenavadna atmosfera doma za starejše, ki niha med poetičnostjo in nekim višjim spoznanjem, povezanim s starostjo in otroškostjo, ki se človeku vrača v obdobju, ko sam ne more več skrbeti zase.«
»Tam je šlo bolj kot za dobesedni jez za tisti metaforični jez, ki ga prebijemo s tem, ko govorimo, ko na dan izpustimo potlačene resnice.«