Zdaj govori pripovedovalec

»Vedno je lepo, ko človek izve, da ima njegova žena konjička. Mislil sem sicer, da se ukvarja z vezenjem. Še sanjalo se mi ni, da piše knjigo. Zelo sem ponosen nanjo.«

»Učenje zasavščine je bilo zelo zahtevna naloga, saj je bilo treba odvreči neko svoje jezikovno orodje in ga na novo naložiti.«

»Zajedavci na vrtu«

»vse, kar bomo videli, 'večinoma resnično'«

»To je tako, kot da bi rekli 'No, Nemčija misli, da bi Slavolok zmage moral biti njen, in tukaj imajo tudi dokument, ki to dokazuje.' Ampak nacisti so okupatorska sila. Kakšno pravico imajo, da odločajo o kakršnih koli francoskih zakladih? Niso njihovi, da bi jih lahko razdajali.«

»Kaj ne bi Britanija izpadla uglajeno, če bi to naredila?«

»Pri muzejih je pomembno to, da bi morali biti pred nami, ne pa za nami glede ... človeštva in njegovega pomena in zgodb, vključno z zgodbo o tem, kaj muzej sploh pomeni. Muzeji razkrivajo ogromno o nas.«

»Eden izmed razlogov, zakaj se zavzemam za vrnitev, je moja ljubezen do domovine, z vsemi njenimi napakami – ne pa zato, ker bi bil nekakšen izdajalec.«

»Še naprej nadlegovati in preganjati (Spaceyja, op. n.), posvetiti cel dokumentarec obtožbam, ki preprosto ne ustrezajo zločinom ... kako se lahko to šteje za sorazmerno in upravičeno?«

»Princesko je zelo verjetno že spet hopsnil zmaj.«

»Če se odločite za 'voden ogled', vam bo zgodbo Vermeerjevega življenja in dela pripovedoval Stephen Fry.«

»Hodim proti domu. Mesto se je umirilo. Toplo je. V relativno tišino naenkrat zareže panično cviljenje. Deset dolgih oguljenih repov izgine skozi rešetke na tleh. Ves se naježim, pripravljen sem na boj! Najraje bi zatulil v nočno nebo, odkril rešetke in se pognal za njimi. Ampak ne. V trenutku se zavem, katero živalsko vrsto pravzaprav zastopam. Zato raje odhitim domov, v šesto nadstropje. Pojem kos kruha, nekaj sira, nekaj kislih kumaric iz kozarca. V postelji pozneje mežikam pod strop in razmišljam, da moje kolegice najbrž prav tako kot jaz ležijo v svojem gnezdu in mežikajo v strop.«

»Dovolili so mi samo enega samega, zdelo se jim je smešno, da bi jo poljubljal več kot enkrat – ali še drugače, da bi si ga v mislih podaljšal, tako da bi v trenutku, ko bi se v svoji sobi zavedel, da sem sam in ločen od mamice, in bi začel sopsti, lahko segel po skrbno shranjenem spominu kakor po hostiji, ki bi predstavljala njeno telo in kri – …«

»Piš leze po dimniku kot revma po kosteh, bajta vzdihuje kot od privajene, ne prehude bolečine, lesna goba se napihuje kot kura pred spanjem: lahko bi tudi tako, v prispodobah, opisal, kar je slišal skozi priprta vrata. V resnici ni slišal ničesar, kar bi ga spominjalo na človeške glasove niti na glasove udomačenih živali.«

»Ogledal si jo je s spokojnim zanimanjem. Vse je videl, vse razumel. Z obraza ji je prebral, kako malo se ji je v življenju zgodilo.«

»… ubogo kot izložbena lutka, ki z izpahnjenimi rokami čaka, da jo bodo oblekli in ji nadeli lase; ganljivo kot okostje velike ribe, obeljeno od soli, na plaži iz vulkanskega peska, nastlani z nečednimi naplavinami.«

»Pri iskanju odgovorov na številna vprašanja se zaplete v spor z lokalno policijo in uspešnim poslovnežem Ragnarjem. Se mu bo uspelo dokopati do resnice in kako daleč je pripravljen iti za to?«

»Prvič sem se zbudil zdavnaj pred zoro, še sredi polne noči.«

»V velikem mestu smo. No, če se vam ne zdi, da smo v velikem mestu, si predstavljajte, da smo v velikem mestu.«

»Zgodbe se ne morejo zgoditi, če jih nihče ne posluša. A prideš?«

»Bi si upali trditi, da je ... 'robotska'?«

»Globino njenih čustev razberemo iz tega, kako skrbi za svojega dementnega očeta.«

»Popoln partner, če kaj takega sploh obstaja, to postane šele v procesu skupne rasti.«

»Ko ga je spraševal, so bile njegove oči videti nestalne in negotove, kot bi se v njih pojavljal dvom, da ni mogoče primerjati otroštva obeh, globlje in bolj rezko pa vtis, da mu je bil tisti njegov sin delno tuj, saj je govoril z drugačnim naglasom in morda zbiral školjke.«

»Lahko morska vila, ki je spoznala breme nesrečne ljubezni, preusmeri tirnice svoje usode in si prihrani pogubo?«

»Zakaj bi morala nimfa nazaj pod vodno gladino, če je bil moški tisti, ki se je izneveril obljubi?«

»Tudi v tem delu spremljamo zgodbo dečka, ki želi iz drobcev preteklosti razumeti sedanjost, sebe in svoje mesto v redu stvari.«

»To spoznanje, ta notranji prelom pripovedovalec doživi šele v zaključku, ko se nenadoma zave, kako zelo ga je razpredanje tenčic skrivnosti okrog matere izvzelo iz življenja.«

»Kot bi se nenadoma nase ozrl od zunaj in spoznal, da je bilo tisto, kar se je dogajalo njegovim najbližjim 'resnična zgodba', medtem ko je sam 'še vedno obstajal samo v blodnjaku materinega življenja'.«

»kdor postavi zaslužek pred pazljivo ravnanje z materjo naravo, bo požel predvsem sadove njene jeze.«