»V čast mi je, da sem prispeval svoj delček v tej knjigi. Z veseljem sem to delal, ker sem vedel za koga. Nejc je name zelo pozitivno vplival, hvaležen sem mu za to, neverjetno dobro sva se ujela in potem zastrupila vse okrog sebe.«
»Kljub temu da začne uradno igrati leta 1955, v celotni igralski karieri vzpostavi popolnoma moderno percepcijo igre.«
»Zbirka obsega približno deset odstotkov celotnega dnevniškega materiala, ki ga je bilo treba zelo natančno preučiti, prebrati, hkrati pa upoštevati tudi gledališko zgodovinske premene v Sloveniji v času po drugi svetovni vojni.«
»S tem ko je v dnevnik poleg vsakdanjih, povsem običajnih dekliških težav vpisovala tudi vse svoje dvome in skrbi, je morala zbrati še dodaten pogum … Ne nazadnje za spominjanje na vse, kar bi najraje pozabila.«
»Zmeraj sem vedela, da me v prihodnosti čaka boljše življenje. Bili so tudi trenutki, ko sem mislila, da bom morala vse opustiti, toda prav ta notranja iskra mi je rekla, da bo vedno vse dobro.«
»Kaj počnemo zdaj, ko je življenje (za)stalo, a vendarle tudi teče? Kako preživljamo karanteno? Kakšno rutino smo vzpostavili? Kako šolamo otroke, negujemo partnerske odnose, skrbimo za ostarele sorodnike? Kako delamo ali poučujemo od doma? Kako skrbimo za zdravje in ohranjamo zdravo pamet? Kako načrtujemo prihodnost? Kaj si mislimo o omejevanju svobode gibanja, praksah solidarnosti, prevladujočem razumevanju dela.«
»Pred 20 leti sem prišel na Novo Zelandijo in začel snemati film Gospodar prstanov. Igralski zasedbi sem se pridružil 10. januarja 2000. V tistem času sem pisal dnevnik, ki bi ga danes imenovali blog. Morda boste uživali ob branju o tistih vihravih časih.«
»Med snemanjem filma sem začel zapisovati svoje vtise v Sivo knjigo, imenovano po Gandalfu The Greyu /.../ To je bil eden najzgodnejših blogov, ustvarjen, še preden se je začelo izraz širše uporabljati. Prvotno je bil objavljen z najnovejšimi vnosi na vrhu, leta 2010 smo vnose preuredili v kronološki vrstni red od 20. avgusta 1999 do 14. decembra 2001. Po letu 2001 sem začel pisati še eno knjigo z naslovom Bela knjiga.«
»Zato, je prepričana Urška Perenič, je treba romanu Luize Pesjak Beatin dnevnik priznati nacionalno relevantnost in ga, po kritičen pretresu v spremni študiji, v nasprotju z dozdajšnjima žanrskima oznakama – ženski in sentimentalni roman – obravnavati 'kot primer dveh doslej popolnoma spregledanih tipov: dnevniškega in družinskega romana. Beatin dnevnik je prvi primerek slovenskega dnevniškega romana sploh!'«
»Novost v slovenskem kontekstu, še dodaja Urška Perenič, pa je tudi spoznanje o zgledovanju pri skandinavskem meščanskem tipu družinskega romana – zlasti pri pisanju švedske zagovornice ženskih pravic Fredrike Bremer.«
