Ključna beseda: dokumentarni film

»Ljudje imamo pred seboj predstavo Potepuha, možakarja z značilnimi brki, palico in klobukom, to pa na neki način poenostavi naše vedenje o njem.«

»Če bi izbrisali Charlieja Chaplina, bi izbrisali zgodbe teh žensk, in to bi bilo enako problematično. To pa nam odkriva zgodbe žensk, ki se še danes vedno znova dogajajo. Po mojem mnenju je to pomembno in takšno pot moramo zdaj ubrati.«

»Ker je šlo za neme filme, so lahko potovali na vse konce sveta in ljudje iz različnih okolij so uživali ob gledanju, zato je dosegel slavo, kakršna pred njegovim prihodom na platno ne bila mogoča.«

»Jezus je umrl za grehe drugih, ne za moje.«

»V času cenzure besedil se je zavzel za svoje glasbene kolege proti cenzuri, čeprav je takrat sam ustvarjal instrumentalno glasbo brez besedil.«

»V času cenzure besedil se je zavzel za svoje glasbene kolege proti cenzuri, čeprav je takrat sam ustvarjal instrumentalno glasbo brez besedil. Cenzura se ga torej ni dotaknila, a se je kljub temu angažiral zanje, rekoč, da te packarije ne bo prenašal.«

»Vedno le čakal, kdaj se ga bodo znebili.«

»Te partizanske smučine so v tistem času odigrale neverjetno pozitivno vlogo v smislu spodbujanja partizanskih borcev k nadaljnjemu boju za osvoboditev domovine.«

»Takšen dogodek definitivno mora biti dokumentiran tudi na filmskem traku.«

»In če bi čakali skozi proces na financiranje, potem teh posnetkov ne bi bilo. Pa so izjemne pomembni za film.«

»Meni je bilo to nekaj izjemnega, ko vidiš tako stvar in jo primeš v roko, v filmu pokažemo na takšen način, kot je treba.«

»Male partizanske olimpijade ali pa vojaške olimpijade v vojnih razmerah ni imela nobena država na svetu, nobena vojska na svetu. In to je imela slovenska partizanska vojska in na to moramo biti ponosni.«

»Mojstrska montaža arhivov uporablja podobe prič, 'katerih delo nenehno nasprotuje tistim na oblasti, ki bi želeli, da nimamo spomina'. Ta spomin je spomin na utopije in njihov konec, na konec stoletja ideologij. Lirična in melanholična kronika neuspeha je razmislek o sodobnem svetu.«

»S tem mislim na množično udeležbo na plebiscitu volivcev in volivk vseh starosti, ki nakazuje na močno osebno vpetost v družbeno dogajanje in ki se nato nadaljuje z odzivi med desetdnevno vojno, ko vidimo, kako ljudje z lastnimi vozili in telesi zaustavljajo tanke.«

»Zdi se, da so trenutki, ki jih prikazujejo ti posnetki, nekako še najbližje 'slovenskim sanjam', če so te kdaj sploh obstajale, in jih kot take prežema grenko-sladka nostalgija.«

»Pisanje scenarija o tako pomembni temi je bilo zame izjemno zahtevno.«

»Zato sem čutila izjemno odgovornost, da prikažemo trpke usode, ki so zaznamovale gluhe. Prav je, da njihove zgodbe, občutke in trpljenje slišimo in spoznamo. Nekaj teh dejstev tako ne bo več skritih, medtem ko preštevilnih žal ne bomo nikoli slišali.«

»Film je namenjen gluhim, še bolj pa vsem drugim sosedom, prijateljem, sodržavljankam in sodržavljanom.«

»Na žalost gluhi namreč ne zasedajo mest odločanja, niti tistih, ki se tičejo njihove lastne usode. Morda bomo s spremembo ustave kmalu dobili več pravnic za gluhe kot pravnikov, zdravnic in zdravnikov, ekonomistk in ekonomistov, morebiti celo poslank in poslancev. In ko bo napočil ta čas, ne bomo več govorili o odrinjeni manjšini.«

»Sem iz generacije, ki je spremljala Marlenko, pozneje tudi Marijo Lucijo, zdaj pa od daleč opazujem Hano.«

»Ni vedela, da premore toliko humorja.«

»To me je najbolj čustveno prizadelo, videti mamo in jo slišati.«

»Podobe kar nastanejo.«

»Dobro je, da imamo toliko dobrih slikanic, ki lahko otrokom pripeljejo kvalitetene vizualne podobe, ki ostanejo za vse življenje.«

»Lahko jim daš manjši nasvet, ne smeš pa jih dajati v kalup. Moraš pustiti otrokom, da gre vse na papir.«

»Sem bila pogumna, sem delala direktno na plošče.«

»To, da delaš do konca, tako da se ti trgajo notranji organi, rišeš dvanajst ur z eno dlakico čopiča.«

»Prevevajo me zanimiva čustva, ko gledam fotografije, na katerih je oče v času zgodnjega ustvarjanja, v Nemčiji, pa v času prihoda v Jugoslavijo, Slovenijo, njegova ustalitev pri Negovskem jezeru, tu so tudi fotografije mene ob rojstvu, tisto kratko življenje z očetom do šestega leta, družinske fotografije z mamo, bratom, starejšima polbratoma … Odpira se mi ogromno spominov, ki jih do zdaj mogoče nisem poznal ali so bili skriti nekje v moji glavi. Dejansko mi veliko pomeni ta dan, ko sem po malo manj kot 30 letih odprl te škatle in začel raziskovanje.«

»Ivan Kramberger je eden, edini in edinstven in si zato zasluži film. Pobudo zanj sem dala jaz«

»Ljudje se bojijo, ker so tiste, ki so se že izpostavili, napadli.«