»V filmu Iskre v času, svetovni računalniški podvig so predstavljena dejstva in osebna pričevanja Janeza Škrubeja in skupine elektrotehnikov, ki so se med prvimi na svetu lotili razvijanja slovenskega in jugoslovanskega računalnika.«
»Če bi izbrisali Charlieja Chaplina, bi izbrisali zgodbe teh žensk, in to bi bilo enako problematično. To pa nam odkriva zgodbe žensk, ki se še danes vedno znova dogajajo. Po mojem mnenju je to pomembno in takšno pot moramo zdaj ubrati.«
»Ker je šlo za neme filme, so lahko potovali na vse konce sveta in ljudje iz različnih okolij so uživali ob gledanju, zato je dosegel slavo, kakršna pred njegovim prihodom na platno ne bila mogoča.«
»V času cenzure besedil se je zavzel za svoje glasbene kolege proti cenzuri, čeprav je takrat sam ustvarjal instrumentalno glasbo brez besedil. Cenzura se ga torej ni dotaknila, a se je kljub temu angažiral zanje, rekoč, da te packarije ne bo prenašal.«
»Te partizanske smučine so v tistem času odigrale neverjetno pozitivno vlogo v smislu spodbujanja partizanskih borcev k nadaljnjemu boju za osvoboditev domovine.«
»Male partizanske olimpijade ali pa vojaške olimpijade v vojnih razmerah ni imela nobena država na svetu, nobena vojska na svetu. In to je imela slovenska partizanska vojska in na to moramo biti ponosni.«
»Mojstrska montaža arhivov uporablja podobe prič, 'katerih delo nenehno nasprotuje tistim na oblasti, ki bi želeli, da nimamo spomina'. Ta spomin je spomin na utopije in njihov konec, na konec stoletja ideologij. Lirična in melanholična kronika neuspeha je razmislek o sodobnem svetu.«
»S tem mislim na množično udeležbo na plebiscitu volivcev in volivk vseh starosti, ki nakazuje na močno osebno vpetost v družbeno dogajanje in ki se nato nadaljuje z odzivi med desetdnevno vojno, ko vidimo, kako ljudje z lastnimi vozili in telesi zaustavljajo tanke.«
»Zdi se, da so trenutki, ki jih prikazujejo ti posnetki, nekako še najbližje 'slovenskim sanjam', če so te kdaj sploh obstajale, in jih kot take prežema grenko-sladka nostalgija.«
»Zato sem čutila izjemno odgovornost, da prikažemo trpke usode, ki so zaznamovale gluhe. Prav je, da njihove zgodbe, občutke in trpljenje slišimo in spoznamo. Nekaj teh dejstev tako ne bo več skritih, medtem ko preštevilnih žal ne bomo nikoli slišali.«
»Na žalost gluhi namreč ne zasedajo mest odločanja, niti tistih, ki se tičejo njihove lastne usode. Morda bomo s spremembo ustave kmalu dobili več pravnic za gluhe kot pravnikov, zdravnic in zdravnikov, ekonomistk in ekonomistov, morebiti celo poslank in poslancev. In ko bo napočil ta čas, ne bomo več govorili o odrinjeni manjšini.«