»Človek, ki se zavestno odpove, da bo postal najbrž najbogatejši človek na svetu, ker hoče pomagati prijatelju, v kapitalizmu najbrž kotira visoko na lestvici duševnih bolezni, v mojem vrednostnem sistemu pa kotira 'samo' zelo visoko. Zanimala me je ta plat.«
»Slovenska narodna glasba mi nikoli ni bila preveč všeč, ukvarjal sem se z džezom, težkimi kompozicijami, ki so daleč od primarnega zvoka. Potem pa sem nenadoma začutil, da moram prav tja.«
»Najpomembnejše merilo za igranje v veteranski godbi je velika želja, da ohraniš, kar si se v življenju naučil v glasbi in te je vse življenje razveseljevalo, ter da lahko s svojim igranjem še naprej razveseljuješ ljudi!«
»V našem orkestru so tudi bolni ljudje, invalidi, imamo tudi gospoda z demenco, in zanimivo je opazovati, kako sicer v minuti pozabi, katere note si mora pripraviti, tako da mu pri tem pomagamo, ko pa prime svojo trobento in zaigra, igra, kot je vedno znal – not pač ni pozabil.«
»Vživljanje v švicarski način življenja ni bilo enostavno in še zdaj, po štirih letih se tam ne počutim doma… A žal, se tudi tu, ko se vrnem v Sežano, ne znajdem več… Na srečo sem v Luganu našla stanovanje skupaj s štirimi italijanskimi študenti glasbe, ki so mi zelo pomagali.«
»Zvok včasih postane lahkoten in zračen, potem spet težek in distorziran, vendar se glasbeniki vedno držijo blizu med seboj ter vsako noto gradijo na noti svojih kolegov – osebno, jasno in v vseh glasbenih barvah, ki jih lahko izvabijo iz svojih instrumentov.«
»Pomembno je, da drug drugemu daš svobodo, zato pa si moraš medsebojno zaupati. Da si upaš, da te odpelje in da tudi zaupaš, da drugega odpelje in ko zaznaš, da ga je odpeljalo, ga lahko znova najdeš.«