Ključna beseda: gledališče

»Zato je pomembno, da o takih rečeh spregovorimo tudi v lutkovnem gledališču.«

»Besedli Simona Stona in Heinerja Müllerja se prepletata v sodobni tragediji o ženski, ki v znanstvenem, racionalnem in domnevno urejenem svetu izgubi vse – položaj, partnerja, otroke in ne nazadnje svojo identiteto.«

»Potuje skozi čas od antike do današnjih dni z močjo vseh tistih žensk, ki jih že od davnih časov izključujejo iz skupnosti in katerih spopad neizogibno spreminja življenja vseh.«

»Besedili Simona Stona in Heinerja Müllerja se prepletata v sodobni tragediji o ženski, ki v znanstvenem, racionalnem in domnevno urejenem svetu izgubi vse – položaj, partnerja, otroke in ne nazadnje svojo identiteto.«

»Zgodba o Medeji navdušuje že 2500 let, za našo uprizoritev pa smo uporabili zelo moderno verzijo te zgodbe: besedilo Simona Stona v kombinaciji z jezikovno močjo Heinerja Müllerja.«

»Medeja navdušuje in bega. Je eden najbolj protislovnih likov grške mitologije in kljub vsem poskusom razlage ostaja skrivnost.«

»Oditi z naše uprizoritve, ne da bi bil gledalec resnično prizadet in globoko ganjen, je zame nesprejemljivo.«

»Potuje skozi čas od antike do današnjih dni z močjo vseh tistih žensk, ki jih že od davnih časov izključujejo iz skupnosti in katerih spopad neizogibno spreminja življenja vseh, saj njihova moč deluje kot motnja družbene norme ... V svetu, v katerem ni zmagovalcev, še posebej ne more zmagati ženska.«

»Zelo spoštujem vse poklice, vem, da je vsak po svoje lep in poseben.«

»Ampak v gledališču je zares specifično to, da delamo z igralkami in igralci, ki so sami sebi svoj lasten material.«

»Delajo s sabo in na sebi, nimajo se za čim skriti.«

»Ko smo prižgali klimatske naprave, da bi ohladili stanovanja, smo sprožili proces, ki je pripeljal do tega, da mora biti klima vsako leto malo močnejša.«

»Svet je vsako jutro bolj nevaren. Ko se zbudim, se nekje – vedno bližje – začenja nova vojna. Zemlja je ekološko tako iztirjena, da se od vročine topijo strehe avtomobilov, in vedno je nekje kakšen požar.«

»Gre za zgodbo o fatalnosti narave, ki se spopade s fatalnostjo skrivnosti človekove psihologije oziroma obratno.«

»Uprizoritev Tukaj v temnem gozdu raziskuje več-kot-človeški svet oziroma trk med človeškim in nečloveškim.«

»Pri Fosseju na prvi pogled gre za nejasnosti ali enigmatičnost, v resnici pa se spodaj skriva ogromno logike, ki jo doseže z očiščeno in izpiljeno pisavo.«

»Kot meni, je čas velikih absolutnih zgodb že zdavnaj minil, zato se je za uprizarjanje mogoče oprijeti le še stališč enega človeka oziroma male skupine ljudi.«

»So meje človeka, ki se zapelje v gozd, onkraj mej njegovega jezika.«

»To, kar je bilo v prejšnjih stoletjih povedano s pomočjo opisa, je danes mogoče v gledališču tudi pokazati, ampak, ne s sredstvi, ki bi bila njemu lastna.«

»Zakaj bi nam bile v trenutkih žalovanja na voljo le terapevtske skupine in psihologi, če pa lahko tudi prek umetniškega dogodka srečaš nekoga, ki ga je soustvaril ali s tabo delil izkušnjo gledanja?«

»Kadar izgubiš stik z nečim, to ne pomeni, da izgine, ampak se lahko na travmatične načine vrača.«

»Te uprizoritve niso nastale z namenom, da bi zgolj provocirale, narejena so bila zato, da bi vzpostavile dialog.«

»Zelo spoštujem vse poklice, vem, da je vsak po svoje lep in poseben. Ampak v gledališču je zares specifično to, da delamo z igralkami in z igralci, ki so sami sebi svoj lasten material.«

»To bo država, ki presega binarne logike, ki ne pristaja na identiteto, temveč na skupnost, povezano z verjetjem v Dogodek.«

»Ko vstopim v gledališče, vstopim v neko državo. Vstopim v zamejeni teritorij, avtonomno cono, ki deluje kot posledica vnaprej sprejetih dogovorov.«

»Prepustim se moči verjetja, da bi se lahko z neizmerljivostjo fikcije dotaknil nečesa, kar bi lahko bilo realnost.«

»Država je predstava v času, zgodba, ki se konča, a se ne začne.«

»Država je tvoje telo, vsak večer, vsak dan znova.«

»Še zmeraj živimo v nekako istem svetu, kjer je osnovna napaka, da mislimo, da po vojni ali po razglasitvi zmage pride mir, a se v resnici nikoli nobena stvar ne konča z nečim radikalno nasprotnim.«

»Besedilo Dušana Jovanovića ob nastanku leta 1976 provokativno in izrazit novum, saj vojno opisuje skozi oči otroka.«