»Danes se Anite spominjamo z globokim spoštovanjem in zavezo, da bomo sledili njenim vrednotam. Da bomo z Zvezo Anita Ogulin takšni, kot je bila ona: mehki v glasu, pogumni v dejanjih in dosledni v pozivih k sistemskim spremembam za boljše življenje tistih, katerih glasovi so pogosto preslišani.«
»Vedela je, da je vsak trenutek verjetno zelo dragocen, ker človek v najhujših trenutkih pomisli na marsikaj. Vsaj enkrat se je tudi to zgodilo. Ker ni mogla čisto takoj odreagirati na klic v sili, je bilo potem prepozno.«
»Anita se je bolj držala tiste stare modrosti: kdor ve, ne govori. Kdor govori, ne ve. In veliko ljudi je govorilo tudi v krogih blizu nje. Tudi o njej. Ampak kot ste rekli, ona je ostala dama.«
»Zadnje leto sem bila bolj ali manj vedno pri njej. Vsako popoldne sva po dve, tri ure čebljali o vsem živem in je bila ves čas čisto v redu. Mislim, da je pred mano dobesedno odigrala svojo igro in da je, ko sem jaz odšla iz bolnišnice, samo še padla.«
»Mislim, da je največja zapuščina te knjige ravno v tem, da ni treba obupati. Ni treba obupati! Boriti se je treba do konca, vse se lahko spremeni. Vsaka slaba stvar se lahko v dobro prerodi, vsako sovraštvo lahko postane ljubezen. Po mojem nam je mama hotela povedati, da imamo vsi možnost biti dobri, ne glede na to, kar se nam je v življenju zgodilo.«
»Mislim, da je malokdo poznal to zgodbo, ker je zelo nerada govorila o sebi. Ker je bila pač človek brez ega, ki je vedno dala vse druge v ospredje in je pustila, da njeno delo govori o njej. Ta knjiga nam omogoča vpogled v človečnost izza blagovne znamke, izza te javne podobe. In izza te podobe je res duša, lepa, dobra duša, ki nam je lahko vsem v navdih.«
»Njeno življenje je za črno kroniko. Mene je pravzaprav presunilo, koliko lahko človek zdrži. Pa ne samo, da se ne zlomi, ampak to obrne v najvišje dobro, za najvišje dobro. Vem, da sva se pogovarjala vmes, in ko mi je ona mirno razlagala vse te grozote, grozne stvari, ki jih je preživela, vem, da sem ji na neki točki rekel: Ampak gospa, saj vi bi morali biti Hitler; glede na to, kaj se vam je zgodilo, bi morali sovražiti ljudi.«
»To se je zgodilo na podelitvi priznanja Slovenka leta leta 2023. Takrat so Aniti tudi izročili priznanje Slovenka za vse čase. Ona je takrat posnela izjavo, ki je delovala kot njena oporoka. Kot da se poslavlja. Tisto me je res pretreslo.«
»Samo stekla sem v sobo, kjer je spala Karmen. Čez njeno košaro sem se vrgla točno v trenutku, ko je pritisnil na petelina. In potem je ustrelil še enkrat in še enkrat in še ...«
»Mama me je peljala na morje v neko zapuščeno delavsko naselje, ker drugam ni mogla. Mislim, da nama je postlala na eni klopi ali na mizi, ne vem, kje ... Vem, da je ponoči deževalo. In ker je bila streha taka, kot je bila, me je celo prekrila. In mi je rekla: jutri bova pa plavali, bo sonček.«
»Vedela je, da je vsak trenutek verjetno zelo dragocen, ker človek v najhujših trenutkih pomisli na marsikaj. Vsaj enkrat se je tudi to zgodilo. Ker ni mogla čisto takoj odreagirati na klic v sili, je bilo potem prepozno. In zato je bila ona 24 ur neprestano v akciji.«
»Skozi vse njeno življenje, od predšolskega obdobja, ko je bila v zelo revni družini in okolju vodnica močno slabovidnima oz slepima staršema, pa dobesedno do zadnjih ur življenja je bila skrb za druge, iskanje pomoči, spodbujanje, motiviranje in razdajanje vsem njena prioriteta, ki jo je od prvega do zadnjega dne opravljala prostovoljno, brez plačila.«
»Predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar pa je Aniti Ogulin v znak hvaležnosti in spoštovanja za njeno življenjsko delo, predano prostovoljstvu in pomoči potrebnim ljudem, s katerim je neizbrisljivo zaznamovala slovensko družbo ter nas navdihovala v dobrodelnosti, solidarnosti in sočutju, maja letos podelila še državno odlikovanje zlati red za zasluge.«
»Danes se je od nas po težki bolezni za vedno poslovila naša draga Anita. Zapustila nam je neprecenljivo dediščino v obliki prepoznavne in zaupanja vredne humanitarne organizacije in srčno si želim, da bomo v sodelovanju še naprej zasledovali njeno poslanstvo, širili njene vrednote sočutja, spoštovanja in odgovornosti za šibkejše ter bili tu za otroke, mladostnike in družine v stiski.«
»Ne znam drugače živeti, ker od prvega zavedanja sebe živim tako. Ves čas sem skrbela za nekoga, kot otrok za odrasla starša (njen oče je bil slep, mati pa slabovidna, op. a.), tudi za druge odrasle slepe in slabovidne. Ta moja pot je šla ves čas tako, potem sem pomagala sošolcem, ves čas sem vpeta v podobne zgodbe. Mar mi je za človeka, ki ne zmore toliko. Večkrat rečem, da vsi, ki zmoremo, smo odgovorni do tistih, ki ne zmorejo, in jim moramo stati ob strani.«
»Najpomembnejši vzornik je tisti človek, ki nas zvečer gleda iz ogledala, ko si snamemo masko dneva.«
»Zelo težko gledam vrstnike in mlajše od sebe, ki so že dve leti nazaj za svojega vzornika postavili nogometaša, ki je za svojo večerjo, nekaj pic in šampanjec odštel 37.000 evrov. V svetu, v katerem je 759 milijonov ljudi izstradanih in tri milijarde ljudi, ki živijo pod pragom revščine. To je recimo vsak šesti Prekmurec ali vsak osmi Slovenec.«
