»Ustvarila je vrsto nepozabnih vlog v kultnih in priljubljenih uprizoritvah našega gledališča Sovica Oka, Zlata ptica, Deklica Delfina in lisica Zvitorepka, Pekarna Mišmaš, Martin Krpan, Lizistrata, Korenčkov palček in druge.«
»Hotela sem prodreti v skrivnost vlog, ki so mi jih zaupali režiserji, in jih preprosto narediti. To ne pomeni, da nikoli nobene ne zafrkneš, mirno jo lahko in tudi jo. Ampak moraš se pobrati in pripraviti na naslednjo, ki bo boljša.«
»Prav njena svobodomiselnost, trma in vztrajnost jo upodabljajo kot borko, ki je iz vsakega ženskega lika skušala izvleči večplastnost in globino. Predvsem pa roman izriše pogled na igralko, ki se nikoli ni ukalupila v eno samo tehniko ali metodo, temveč se je predala svoji igrivosti, intuiciji in spontanosti.«
»Ne vem, kaj bi počela s seboj, če se ne bi gibala ali pripovedovala zgodb ali prepevala. To je bistvo mojega življenja in res imam srečo, da lahko počnem, kar imam rada, in to celo v tem obdobju svojega življenja.«
»Bila je resnična broadwajska legenda. Vedno se je izkazala in občinstva so jo oboževala. V trenutku, ko je stopila na oder, je svet postal vznemirljivejši in sijajnejši.«
»Ne more vaditi drugače kot na vse pretege. Tudi nastopati ne more drugače kot z vsem, kar premore, ne glede na velikost občinstva. Za svoje občinstvo bo na razpolago 101-odstotno.«
»Mislim, da nimamo dovolj izvirnih muzikalov. Vem, da sem staromodna, ampak gledališče je prostor, kjer se srečajo glasba, besedila, besede, scenografije in zgodbe. Imela sem srečo, da sem bila v nekaj predstavah, za katere je to držalo.«
»V meni sta – in mislim, da v vseh nas – dve ženski: Dolores in Conchita. Conchita je tista, ki pobere se lovorike, veste. Ona nastopa v vseh predstavah, ampak Dolores je tista, ki jo je pripravila do tega. In ona me drži na pravi poti, tako da poslušam Dolores. Upoštevam jo.«
»Vzorec sem poznala že na pamet, moja čustva so običajno označena kot dušeča, premočna, neobvladljiva. Označevali so me za preveč intenzivno, preveč posesivno, preveč temačno. Vedno znova so mi govorili, da sem preprosto preveč. Preveč česa? Nihče ni bil pripravljen pojasniti.«
»Ni se ujela v klasično past igranja zase in za občinstvo, pri čemer bi z dobro napisano vlogo promovirala svoje igralske sposobnosti, ampak je tekom celotne predstave ves čas ostala potopljena v partnersko igro.«