»Po nekaj časa se tvoje telo upre. Sporoča ti: 'Nehaj mi to delati. Nočem jokati vsak dan.' In včasih me je že samo ta misel lahko spravila jok. Da se zbudiš v ponedeljek zjutraj in ugotoviš, da boš cel dan jokala, ker je to pač na urniku - ob tem sem kar bruhnila v solze. 'Ne, ne morem, ne morem,' sem si govorila. Pa sem vseeno zmogla. Ne vem, kako. Tudi Jack mi je to rekel. Komentiral je: 'Ne vem, kako zmoreš.'«
»Ta novi film – Beležnica, po predlogi knjige Nicholasa Sparksa – je bil še posebej težek, ker igram osebo z Alzheimerjevo boleznijo. Čez to sem šla s svojo materjo, in če Nick ne bi bil režiser, mislim, da vloge ne bi sprejela – preprosto pretežko je. Bil je naporen, a krasen film.«
»Že zadnjih pet let pa ima Alzheimerjevo bolezen ona sama. Popolnoma je dementna. To je noro – živeli smo s to izkušnjo, ona jo je igrala, in zdaj nas je doletelo.«
»Vedeli boste, kdo naj zmaga, ker vas je uspel spraviti v smeh, jok in nato v navdušenje. Letos je Ana poskrbela, da so se vsi sodniki in verjetno tudi vsi gledalci v dvorani počutili prav tako.«
»Ustvarila je vrsto nepozabnih vlog v kultnih in priljubljenih uprizoritvah našega gledališča Sovica Oka, Zlata ptica, Deklica Delfina in lisica Zvitorepka, Pekarna Mišmaš, Martin Krpan, Lizistrata, Korenčkov palček in druge.«
»Hotela sem prodreti v skrivnost vlog, ki so mi jih zaupali režiserji, in jih preprosto narediti. To ne pomeni, da nikoli nobene ne zafrkneš, mirno jo lahko in tudi jo. Ampak moraš se pobrati in pripraviti na naslednjo, ki bo boljša.«
»Prav njena svobodomiselnost, trma in vztrajnost jo upodabljajo kot borko, ki je iz vsakega ženskega lika skušala izvleči večplastnost in globino. Predvsem pa roman izriše pogled na igralko, ki se nikoli ni ukalupila v eno samo tehniko ali metodo, temveč se je predala svoji igrivosti, intuiciji in spontanosti.«
»Ne vem, kaj bi počela s seboj, če se ne bi gibala ali pripovedovala zgodb ali prepevala. To je bistvo mojega življenja in res imam srečo, da lahko počnem, kar imam rada, in to celo v tem obdobju svojega življenja.«
»Bila je resnična broadwajska legenda. Vedno se je izkazala in občinstva so jo oboževala. V trenutku, ko je stopila na oder, je svet postal vznemirljivejši in sijajnejši.«
»Ne more vaditi drugače kot na vse pretege. Tudi nastopati ne more drugače kot z vsem, kar premore, ne glede na velikost občinstva. Za svoje občinstvo bo na razpolago 101-odstotno.«
»Mislim, da nimamo dovolj izvirnih muzikalov. Vem, da sem staromodna, ampak gledališče je prostor, kjer se srečajo glasba, besedila, besede, scenografije in zgodbe. Imela sem srečo, da sem bila v nekaj predstavah, za katere je to držalo.«
»V meni sta – in mislim, da v vseh nas – dve ženski: Dolores in Conchita. Conchita je tista, ki pobere se lovorike, veste. Ona nastopa v vseh predstavah, ampak Dolores je tista, ki jo je pripravila do tega. In ona me drži na pravi poti, tako da poslušam Dolores. Upoštevam jo.«
