»Velik poudarek dajemo temu, da gre za medgeneracijski sejem, od uveljavljenih ilustratorjev, najstarejših, kot sta Marjanca Jemec Božič in Marlenka Stupica, do mlajših uveljavljenih avtorjev.«
»Velik poudarek dajemo tudi temu, da je vsaj tretjina avtorjev, ki je mladih in ki se še uveljavljajo, ker jim želimo s tem odpirati galerijski prostor. In smo veseli, da pride med avtorji samimi do različnih povezovanj.«
»Beležili smo velik porast naročil. Opazili smo, da je vedno večje zanimanje tudi za originale, kar nas zelo veseli, saj k temu spodbujamo tudi avtorje, da se predstavljajo tako z originali, ne samo s printi in omejenimi serijami.«
»Tako smo združili dve najpomembnejši plakatni sestavini, besedno in vizualno izraznost. S tem skušamo približati najširši javnosti tako poezijo kot likovna dela mladih ilustratorjev, in to na mestih, kjer jih običajno pričakajo agresivni komercialni plakati, zdaj pa so to mesta estetskega užitka in premisleka o sebi in svetu.«
»Poskušal sem si izmisliti lik, ki bi ga bilo treba izrezati iz knjige in zlepiti skupaj; tako bi lahko literarni junak dobesedno odkorakal iz knjige. Moralo je biti nekaj preprostega, ker sem pisal za majhne otroke. Tako mi je na pamet padla navadna škatla z nogami.«
»Res mi gre na živce, kadar se otroške knjige končajo z razkritjem, da so bile vse samo sanje. Če bi bil še vedno otrok, bi si rad predstavljal, da obstajajo čarobne stvari. Zakaj bi kdo hotel brati zgodbo o fantu, ki si je izmislil neko drugo zgodbo?«