Ključna beseda: intervjuji

»Predstavljamo tudi zgodbe ljudi, ki jih je prizadel trenuten položaj.«

»Čas je bil, da se televizija malo modernizira, da se pokaže, da obstaja tudi alternativa, da se malo eksperimentira in pogleda, kaj se da, ter se pripelje ljudi, ki niso s televizije, in se tako dobi pogled na televizijo z druge strani.«

»Studio City se je začel ukinjati takoj po prvi oddaji. In potem se je to ves čas nadaljevalo, po vsaki sezoni … Pred leti je Bojan Krajnc, nekdanji urednik in briljantni voditelj Studia City, rekel, da je ukinjanje Studia City najboljši promocijski oglas Studia City, in v nekem smislu je to res.«

»Ne vem, kaj se dogaja drugim, vem pa, da mi zmeraj vsi pravijo: vi si lahko privoščite.«

»Ne vem, zakaj si mi lahko privoščimo, sam nimam občutka, da si privoščimo kaj posebnega. Prej bi rekel, da si drugi svoje svobode preprosto ne upajo izkoristiti. Vsi imajo tako polna usta novinarske svobode, boja proti cenzuri in pritiskov, ko pa se znajdejo na odru, pozabijo na to, da so svobodni.«

»Ne razmišljamo o formatu, razmišljamo o stanju duha, to nas zanima, ne format. Format je stvar mode, trenutka. Stanje duha pa se vzdržuje daljši čas.«

»Rad imam stare sogovornike. Na televiziji vendarle morajo biti ljudje, ki jih ljudje poznajo, obrazi, s katerimi se identificirajo.«

»Slovenci so izredno slabi retoriki in slabo nastopajo. Ne znajo se pripraviti in nimajo talenta, zato je bazen Slovencev, na katere se lahko zaneseš, da bodo na televiziji funkcionirali, izredno majhen.«

»40-letnice ne bom več praznoval, gotovo ne. A podmladek je, brez skrbi.«

»Umetnost, takoj ko se dotakne politike, neizbežno spusti na raven najbolj navadnega ideološkega pofla.«

»Najbolj preziram literaturo, ki se izdaja za literaturo katere koli manjšine, politične, etnične, splošne. Literatura je ena sama in je ni mogoče deliti. Dobra ali slaba.«

»Njihove teme so tudi moje; moje niso nikoli tudi njihove.«

»Sreča je, da bratomorilske vojne, ki je sledila, ni videl. Kdo ve, kako bi pisatelj judovskega in pravoslavnega rodu, ki se je imel za edinega jugoslovanskega pisca, prenesel pogled na še eno manifestacijo zla, tistega zla, ki ga je že kot otrok občutil na svoji koži, v svoji duši.«