Ključna beseda: zgodbe

»Izpisano dragocen tekst, ki nima trenutnih vzporednic.«

»Sporazumevanje med ljudmi mogoče tudi brez obveznih opomb o smrtnosti.«

»Na novo uveden osebek, v hotnji biti osebnost, še zvedaveje pričakuje odgovorov.«

»Čemu služiti odvečnosti.«

»Se dogodi vonj večerje.«

»Nekaj nadiha po statistično vodenih avtomatizmih in po birokratskem jezikanju vsebuje tudi Izpisano.«

»Vsakemu se lahko zgodi, da se znajde v situaciji, kjer dobro naoljeno kolesje prevar in zlorab na nas uporabi mehanizme, ki so tako splošno ustvarjeni za vplivanje na posameznikovo psihološko stanje, odzive in dejanja, da ga ne opazimo dokler ni prepozno. Ali pa, da se mu enostavno ne moremo upreti.«

»Ljudje smo si želeli biti nesmrtni, kar je neumnost. Rešitev je v tem, da smo mnogokratni.«

»Angelsko serijo zgodb zaključi zgodba Gluhe roke.«

»Ko sem bila otrok …, kadar mi je roka zaspala in me je mravljinčila, mi je mama rekla, da me roka ne sliši, oglušela je in moram jo zbuditi, da me bo spet ubogala.«

»Žal mi je, ampak ne bom poslušalka mostov. / … / Nočem se skrivati kot moja mama. Življenje hočem občutiti, ne pa gledati na ekranu.«

»Moj kolega, strokovnjak za vaše težave, bo kmalu z vami.«

»Ljudje smo si želeli biti nesmrtni, kar je neumnost. Rešitev je v tem, da smo mnogokratni.«

»Moj kolega, strokovnjak za vaše težave, bo kmalu z vami.«

»Žal mi je, ampak ne bom poslušalka mostov. / … / Nočem se skrivati kot moja mama. Življenje hočem občutiti, ne pa gledati na ekranu.«

»Ko sem bila otrok …, kadar mi je roka zaspala in me je mravljinčila, mi je mama rekla, da me roka ne sliši, oglušela je in moram jo zbuditi, da me bo spet ubogala.«

»Pri tem se naslanja na zgodbe posameznikov, ki jih je ogromno.«

»V knjigi Stanovanje in država namreč besedo stanovanje opiše kot tisto, ki hkrati označuje objekt bivanja in bivanje samo – stanovati.«

»Tudi ti otročiči bodo morili.«

»Težko bi našel boljši dokaz, da je vse živo in da je vse povezano v veliko Živost.«

»Jaz Človek, ki Sem. Jahve. Jaz, ki sem Bog!«

»len za šolo in tudi za pisanje«

»na željo soproge, ki sicer meni, da bi moral pisati več. Morda ji v tej želji tudi ustrežem«

»z lastnimi rokami izdeloval okna in vrata«

»tematika, ki se enakovredno giblje med poskočnostjo in vedrostjo na eni ter nihilizmom in opisi minljivosti na drugi strani«

»kakšno bi lahko bilo notranje življenje kipa oziroma kako bi kip doživljal sebe in zunanji, to je naš svet«

»ubeseduje doživljanje spominov in dogodkov«

»Kdaj lasten dom postane ujetništvo? Ko odpreš vhodna vrata in ničesar, kar vidiš na drugi strani, ne prepoznaš, čeprav greš vsak dan na sprehod po ulicah in ti nekdo pove, kje je najboljša pekarna, kje park in kje si nekoč delal. /…/ Peljem jo do centra mesta, kjer sva se po navadi dobili na kavi. Na maminem obrazu vlada začudenje. Začetna jeza, ker se ni mogla spomniti, jo je minila – zdaj spominja na otroka, ki ga prvič peljejo v luna park.«

»Človek se mora znat prilagodit in si sam pomagat, ne pa čakat, da mu stvari padejo z neba. Ko je šla jezikovna šola po gobe, nisem stisnila repa med noge in tekla nazaj k mami, čeprav bi lahko šla. Hotela sem ostat tukaj, ampak morala sem se potrudit, bit inovativna, se znajt. Noben me ni prijel za rokico in rekel, glej, Maja, zdaj bi pa ti lahko to in to, ne, sama sem se spomnila, da bi lahko poučevala po netu, sama sem zalaufala biznis … akcija – reakcija, pravim jaz, nič ne pomaga, če samo sediš na riti. Vesela sem, da sem prišla sem. Če bi ostala v Sloveniji, bi mogoče odprla espe in bi zdaj dihala na škrge, tako kot par mojih dobrih frendov, ali pa bi bila prisiljena naredit strokovnega in it delat v šolstvo, si predstavljaš?«

»Kdaj lasten dom postane ujetništvo? Ko odpreš vhodna vrata in ničesar, kar vidiš na drugi strani, ne prepoznaš, čeprav greš vsak dan na sprehod po ulicah in ti nekdo pove, kje je najboljša pekarna, kje park in kje si nekoč delal.«