»Ne zaznava realnih stisk ljudi, usmerjen je vase, ignorira očitno politično krizo, kršenje zakonov in ustave, napade na medije in državne inštitucije ter čedalje bolj živi samo še v svojem Instagram mehurčku. Vse prevečkrat molči ob očitnih debaklih pravne države, ki se odvijajo pred našimi očmi, ko pa že spregovori, so njegove izjave tako politikantsko izmuzljive in omledne, da si večina misli, da bi bilo morda vseeno bolje, če ne bi.«
»Naravnost sovražila sem prijetne, gospodinjske priporočilne citate na mojih novih naslovnicah. Spremenili so me v žensko leposlovje najhujše vrste! V njih ni bilo sledu igrivosti ali čudaškosti ali naprednosti, ki so v knjigah. Pa sem jih sežgala.«
»Upam, da bo njen založnik tvitnil fotografijo korespondence, v kateri so jo vprašali, ali so izbrani citati v redu. Saj vsi veste, da se je to zgodilo, kajne?«
»Glede na to, da Jeanette Winterson misli, da 'žensko leposlovje' ne more biti nenavadno ali celo pred svojim časom, mi daje misliti, da ni še nikoli brala nobenega 'ženskega leposlovja'.«
»Zavedamo se, da je naš poziv k temu, da se začne delati drugače, zelo verjetno zaman. Pa vendar. Gospod predsednik republike in gospod predsednik vlade, ali ne premoreta vsaj kanca kritične samodistance? Navsezadnje ne gre le za vaju, temveč za politične, gospodarske in moralne interese vseh, ki živimo v Sloveniji.«
»Ne gre nam za 'levuharje' in 'klerofašiste', pač pa za dostojno podobo, ki naj bi jo slovenska država zapustila v zakladnici civilizacijske zgodovine.«
»Tako sta negotovost in nemir vdrla tudi v vizualni univerzum sicer introspektivnega slikarja, ki je v preteklosti pogosto raziskoval lastno individualno izkušnjo in osebne poetike, a jim je tokrat z barvnimi in motivnimi shemami pridružil bodisi ekspresivne bodisi zastrte elemente humorja, kritike, jeze in obupa.«
»Privlači ga svet nasprotij, pa naj gre za nianse barv, nedorečenost motivov in njihove vsebine, za mejo med osebnim in družbenim, mejo med notranjim in zunanjim svetom, mejo med abstrakcijo in figuraliko.«
»Zanimiv je. Drugačen je. Pravzaprav je dovolj bizaren, da bo postal muzejski primerek. A ker se je na račun ekscentričnosti odpovedal preprostosti, izgubi zabavno vrednost in presežnost. Vem samo, da ob tem filmu človeka spreletava srh in da sem si ves čas želela, da bi vanj spustili malce svetlobe.«
»To je zbirka o minevanju in poslavljanju. Vsem znana intimna usoda, spisana na pretanjen in življenjski način, kakor da bi nas pesnica povabila v prostor, v katerem se odvija njena zgodba. A iz verza v verz nam postaja bolj in bolj jasno, da je nebo pod vodo še mnogo več kot zgolj to.«
»Škrjanec v tem delu ostaja zvest samemu sebi in svoji značilni govorici lepega in spretnega pogovornega idioma, ki beleži konkretne reči in zapisuje imena bližnjih, 'brez zadrege se vtika v vse mogoče'; si zastavlja vprašanja in je naravnan na iskanja, ki iščejo z vsemi čutili; a še vedno primarno s pogledom in pa s tipom (dotikom).«
»Moj dedek je bil zelo postaven moški, kot vsi Gucciji – zelo visok, modrih oči in izjemno eleganten. Igra ga pa Al Pacino, ki že sam po sebi ni visok, na tej fotografiji pa je videti naravnost pritlikav, debel, z zalisci, res grd. Sramotno, ker mu res prav nič ni podoben.«
»Govorim v imenu celotne družine. Kradejo identiteto naše družine, da bi se finančno okoristili, da bi še dodatno bogatili hollywoodski sistem ... Naša družina ima identiteto, zasebnost. Lahko razpravljamo o vsem, a obstaja meja, ki se ne bi smela prečkati.«