Ključna beseda: ljubezen

»Morda je ljubiti učiti se/hoje po tem svetu. Učiti se zrenja.«

»Pismo je polno materinske ljubezni ob izgubi najdražjega otroka ter boleče obžalovanje zaradi številnih napak v razumevanju med materjo in hčerko.«

»Sama poudarja, da si v obdobju, ko je pisala svojo prvo knjigo, zanj ni vzela časa, da se mu ni zares posvečala in da je znala biti odsotna.«

»Zdi se, da je to morda najbolj radikalna poteza v knjigi; pričakovanje, da bo ženska vedno izbrala nekoga drugega, ne sebe, ali vsaj ne samó sebe, je najbolj jasno zavrnjeno.«

»Odloči se, da bo vztrajala v tem, kar čuti, da je, tudi če to stanje prinaša s seboj čustveno bolečino.«

»Ključno se mi zdi, da gledališče zastavlja vprašanja in jih ne zapira z odgovori.«

»Zame je nujno, da kot čuteča oseba nenehno dvomim in razmišljam.«

»Zakaj so nekateri ljudje bolj pomembni od drugih? Ali nismo vsi enaki?«

»Never again - Pa se je kdaj sploh zares končalo?«

»Sarajevska Romeo in Julija.«

»Ne obravnavati tem, povezanih z grozo, ki je sama ne doživljam, zagotovo ni rešitev. Hkrati pa se mi zdi nujno, da se kot avtorica vsebin spoprijemam z dilemami, vprašanji in nenehnimi občutki sramu in krivde.«

»Potem ko sta le nekaj metrov pred mejo med poskusom prečkanja mostu Vrbanja, ustrelil ju je še danes neznani ostrostrelec.«

»Iz tragične smrti mladega para sta ustvarila senzacionalistično zgodbo, iz njunih trupel pa simbol ljubezni, ki jo je zatrla vojna.«

»V njej avtorica teoretizira o vplivu vojnih fotografij in posnetkov ter premikih, ki jih sprožijo.«

»V predstavi čutiti nostalgijo po nekdanji skupnosti in nenehno spoprijemanje s krivdo.«

»Ne gre za oživljanje in podoživljanje nečesa, česar absolutno ne moremo razumeti, ampak za neko faktično reprezentacijo dogodka, prek katerega dobimo občutek vseobsegajoče groze in nerazumevanja tovrstnih zgodb.«

»Slišim solze / starejše kakor morje, glasne / kakor ploha.«

»Tvojo žalost sprimem v kepo / in jo shranim kot drva za zimo / in takrat, ko bo najhuje, / jo bom prižgal.«

»Prvi dan najine ljubezni / so med nama bila mesta. / Ko si me ljubil še bolj, / sva hodila po vaseh.«

»Bili sva hiša, ki jo je mogoče prehoditi v treh korakih. / Zdaj sva neprehodni hiši.«

»… nekaj močnega je na njih, / da lahko gnetejo / kruh in pripovedi / dan za dnem.«

»Bili smo izbrani v pleme, / v odprti krog, kamor pridejo tisti, / ki jim je okoli prekatov vzklilo / tudi nekaj srebotja in vrb žalujk.«

»Najbolj sem se bala, da bi bilo to medsebojno obračunavanje z zmerljivkami samo o neizživetih sanjah.«

»Moram reči, da sem od te teme kar prestrašena, zdi se mi, da bi lahko bilo vsaj 1.000 tekstov, vsak odnos je drugačen.«

»Mislim, da je to predstava o dveh posameznikih, ki poskušata pač preživeti v tem trenutku po svojih najboljših močeh, se pri tem tudi malo poškodujeta, zavedno in tudi nezavedno.«

»Za Katarino Morano kot avtorico je sploh značilno to, da v svoja besedila spušča vse generacije, da ljubi vse generacije in da jo zanimajo vse generacije.«

»Da res sledim tekstu, se ne zmišljujem, ne dodajam, ker so vsi tokovi misli, zastranitve in mašila tja, kjer so, postavljeni z razlogom.«

»Vsakič, ko sodelujem z njima, se nekako zgodi, da se mi zdi, da sem teh nekaj mesecev, pa potem še kakšen mesec po premieri, za 15 odstotkov boljši človek: bolj potrpežljiv, bolj sočuten, bolj miren.«

»Da se znaš kdaj v jezik ugrizniti. Da si torej kdaj tiho, da ne izrečeš vsega tega, kar bi ti zdaj v tistem trenutku rekel.«

»V tej vnemi, da bi bila trpečim na voljo, … se je ljudem pogosto zdela neumna, če že ne neumna, pa vsaj smešna.«