Ključna beseda: narečje

»Mislim, da je še posebej dober v prekmurščini.«

»Nastanek besedila so vzpodbudila naključna srečanja z nekdanjimi sošolci in sošolkami iz srednje šole, ki so se podali na drugačne poti, kot je moja.«

»V nekem 'tehničnem' smislu pa me je za pisanje navdihnil zvok peska pod nogami, ki me je spremljal med sprehodi po ljubljanskih Žalah, zvok prižiganja sveč in zimske zamolklosti.«

»Igra je napisana v narečju in žal ta hip ni veliko igralk in igralcev z idrijsko-cerkljanskega konca.«

»Želel sem ohraniti narečje, saj zgodbi dodaja verjetnost in poudarja krajevno ujetost.«

»Delo na duhovit, mestoma ciničen način problematizira centralizacijo, mrtvost malih krajev in izgubljenost mlajše generacije.«

»Tako smo prišli do zasavščine, ki v svojih legah podpira svet, v katerem se giblje besedilo – narečje ne spremeni le besed, melodije in govora, temveč, morda celo pomembnejše, spremeni odnos; nekatera čustva podpre, druga popolnoma prepreči.«

»Človek ni tako osamljen, če mu družbo dela telo.«

»Predstava je komična v svoji tragičnosti.«

»Učenje zasavščine je bilo zelo zahtevna naloga, saj je bilo treba odvreči neko svoje jezikovno orodje in ga na novo naložiti.«

»Ideja o slovarju je v Ribnici že dolgo tlela. Včasih smo se kar zdrznili, ko je kdo rekel kakšno izjemno lepo starinsko domačo besedo. Smo si rekli, da bi bilo to primerno za slovar. Potem pa smo si začeli besede zapisovati.«

»Nežina mama pozna ogromno starinskih izrazov, ki jih jaz ne poznam več. Gradivo smo vzeli tudi iz virov, ki so že napisani v narečju, na primer določene raziskave in so na zadnjih straneh slovarčki. To je bil dodaten vir.«

»Zdelo se nam je za začetek kar težko, a se je nazadnje izkazalo, da imamo 350 besed brez velikega truda. Da jih imamo zbrane, ne da bi jih iskali.«

»Tok življenja tako pelje, da mislimo, da še vedno govorimo v narečju. Za Ribničane je značilen pojoči, široki dolgi A, ki ga težko sčistimo.«

»Hotela sem, da vsak govori tako, kot je zanj najbolj naravno, poleg tega pa smo vključili nekaj starinskih besed, kakršne bi danes uporabljali samo še zelo stari ljudje.«

»Izbira jezika je zame politična odločitev.«

»Tisti dan sem videla sto deklet, ampak ko je stopila v sobo, sem si mislila: 'Kdo je ta vesoljka?'«

»Bila je tiha in obenem intenzivna. Več tednov mi ni šla iz glave.«

»No, ampak sva se obe odločili pozitivno (smeh.)«

»Razmere so bile težke v tistem času, ker biti Slovenec na tem področju je bilo, bi rekel, nevarno.«

»Imamo pa druge težave, predvsem, kar se tiče demografskega padca v Benečiji. Mladi se po šolanju vse pogosteje selijo drugam. To je največja skrb danes za nas.«

»Imamo članke v standardnem jeziku, pa tudi v raznih različicah slovenskega narečja, od nadiškega, terskega, rezijanskega.«

»Slovenska beseda pri nas še obstaja, je še živa. To je seveda naša prioriteta.«

»Tisočletna ločenost od preostalih Slovencev v avstrijskih deželah je povzročila samosvoj jezikovni in kulturni razvoj ogrskih Slovencev.«

»Evangeličanskim in katoliškim duhovnikom se gre zahvaliti, da sta se slovenska zavest in pripadnost jeziku ohranili.«

»O kakšni zaščiti manjšin med obema svetovnima vojnama težko govorimo na Madžarskem.«

»Porabščina je tak arhaični jezik.«

»Pri njih je težava, da zahtevnejših vsebin ne morejo posredovati v narečju.«

»To je zelo težko vprašanje. Pri oživljanju slovenskega jezika v Porabju bi morali sodelovati vsi dejavniki.«

»V sedemdesetih letih so se v Ljubljani izobraževali le bodoči učitelji in profesorji slovenščine.«